9.5.2014 etapa 4 Corniolo – Camaldoli

9.5.2014 etapa 4

Corniolo – Camaldoli, 24 km, 8 ur 30, vreme sončno. 

 

Zjutraj še pred 7. uro sem najprej stopil do trgovine, k sreči je bila že odprta. Nakupil sem nekaj hrane za malico po poti ter mleko za jutranjo kavico. Po zajtrku iz lastnih zalog in kavici iz zalog v refugiu smo na pot odrinili ob 7.45. Zopet smo bili v skupini trije. Z nama je šel Brazilec Armando, njegova žena Miharu bo tudi to etapo opravila z avtom.

Prva dva kilometra smo šli po asfaltni cesti. Najprej skozi majhno naselje Lago, pri prvi serpentini ceste, ki vodi na sedlo Passo Calla, pa smo krenili v desno preko mostu na drugo stran reke. Po lepi cesti smo še dvakrat prečkali reko preko mostov Ponte Ilario in Ponte Cesare. Pot ves čas vijuga levo in desno, vmes je nekaj kar dolgih odsekov spusta. Zoprno, ker veš, da boš vsak zapravljen višinski meter moral pridelati nazaj. Po dobri uri ne preveč naporne hoje smo prišli do cerkvice San Agostino.

cerkvica San Agostino

Tu se začne nekoliko bolj strm vzpon.

Mimo opuščenih hiš Casa Castagnoli in Villaneta, ves čas ob rečici, smo se strmo povzpeli do vasice Campigna. Tam hiš pravzaprav ni, le hotel z bazenom in teniškim igriščem. Do sem smo hodili dobre tri ure. Privoščili smo si počitek in malico.

Campigna

 

Zadnji del vzpona do sedla Calla je res zelo strm. Pot je tlakovana, ker pa je bila še vedno mokra od dežja, je bilo treba pri hoji kar paziti. Nekaj minut čez dvanajsto smo bili na sedlu Calla in tam sem opazil italijanska prijatelja Ezia in Danielo, ki sta prav tedaj krenila s sedla naprej. Onadva sta si tik za naseljem Lago izbrala planinsko pot štev. 359(?), ki tam krene v desno strmo navzgor. Pot je po njunih besedah zelo lepo speljana, predvsem pa na soncu in mnogo krajša od pretežno senčne poti Cammina ob reki.

tlakovana pot proti sedlu Calla

S sedla Passo della Calla (nadmorska višina 1295 m) krene kolovoz najprej proti vrhu Poggione, ki je visok cca 1415m.

na sedlu

Od tam se zlagoma vzpenjamo proti vrhu Poggio Scali, visokemu 1520 m. To je najvišja točka na celotnem Camminu Assisi. Pot je ves čas dokaj zložna, široka in mehka za hojo. Urejeno je celo odvodnjavanje. Ves čas hodimo po meji med pokrajinama Emilija Romagna in Toscana, ki je na naši desni. Globoko pod seboj vidimo umetno jezero elektrarne malo nad Corniolom, z vrha pa v daljavi tudi slutimo Jadransko morje in Rimini. Tik pred vrhom je ob poti kapelica, posvečena Madonni del Fuoco.

kapelica tik pod vrhom Poggio Scali

Od vrha Scali se pot prične počasi spuščati, sprva res zelo počasi. Na sedlu La Scossa se pot ponovno dvigne za cca 80 višinskih m, potem se prične nekoliko bolj strm spust proti samostanu Camaldoli. V zadnjem delu poti nad samostanom postane pot zelo grda, posuta z velikimi kamni. Tam smo srečali dve nuni v sandalih, ki sta rinili navzgor. Vprašali sta nas za pot proti samostanu. Mi smo kazali, da je samostan v smeri, od katere prihajata, a se nismo mogli sporazumeti. V tem sta nas dohitela oba Italijana in se pomenila z nunama. Onidve sta želeli opraviti krožno pot navzgor in sta spraševali, koliko je še do križišča, kjer pot obrne v desno in navzdol, zopet nazaj k samostanu.

samostan v Camaldoliju

V okolici samostana je kar mrgolelo nun v črnih oblačilih, pred samostanom pa je bila kopica avtomobilov. Samostan je menda odprt za obiskovalce, vsaj cerkvica in samostanska lekarna z domačimi homeopatskimi zdravili. Veliko nun je tudi imelo obiske svojcev, videli smo jih posedati po klopcah naokrog samostana. Natočili smo si hladne vode pri samostanskem studencu, nato pa se po strmi poti, ki večkrat prečka cesto, spustili naravnost navzdol v Camaldoli. To nam je vzelo največ pol ure časa. V kraju Camaldoli smo poslikali tamkajšnji samostan, si pogledali nadaljevanje poti za naslednji dan, nato pa mimo restavracije krenili v hrib proti gozdarskemu rifugiu. Ta je skrit v gozdičku nad cesto, dober kilometer in slabih 100 višinskih metrov nad mestom. Tu nas je sprejela prijazna hospitalera Martina. Naročil sem liter vina za vse, ona je prinesla kruha in sira ter čips. Komaj smo izpraznili prve čaše vina, že sta za nami prišla še Italijana in se nam pridružila pri polni mizi.

stari kostanj

V bližini rifugia je 500 let star kostanj, kar je največja lokalna znamenitost in z Armandom sva ga šla obiskat. Ob pol osmih smo imeli večerjo, makarone z omako, povrh še svinjski zrezek in pecivo. Zraven vino. Za vse skupaj s spanjem in zajtrkom vred je hospitalera želela 18 evrov. Res poceni. Sobe so bile zelo mrzle, zato se nas je vseh šest zdrenjalo v isto sobo in tja smo odnesli edini kalorifer. Potem pa smo se zavlekli v spalne vreče. Dan je bil kar naporen. Lahko noč!