18.5.2014 etapa 13 Valfabbrica – Assisi, 16 km

18.5.2014 etapa 13

Valfabbrica – Assisi, 16 km, 4 ure hoje, vreme sončno

Zjutraj smo šli v pekarno, kot smo se dogovorili prejšnji dan. Vsak je za dva evra lahko izbral en croissant s poljubnim nadevom in kavico. Prav na hitro smo pojedli odlično pecivo in ob 7.15 uri smo že korakali navzdol iz mesta proti današnjemu cilju in cilju celotnega romanja – proti rojstnemu kraju Frančiška Asiškega, starodavnemu mestecu Assisiju. Pot se je že po nekaj minutah ponovno obrnila navzgor. Prve pol ure smo hodili navkreber po asfaltu, dokler nismo prišli do vasice Il Pioppo. Potem smo zavili v gozd in se ob strugi potoka Rio Grande vse bolj strmo dvigali. Na naši levi smo lahko videli vasico Pieve San Nicolo. Po dveh urah hoje smo bili na sedlu, skoraj 600 m visoko. Od tam smo prvič pred seboj v daljavi zagledali Assisi. Na levi je mogočen grad, na desni strani panorame pa izjemno velika bazilika Frančiška Asiškega.

Assisi na obzorju

Nekaj minut smo potrebovali, da smo prečkali sedlo, nato smo zavili proti levi in prišli do asfaltne ceste, ki vodi v Assisi. Nekaj časa smo hodili po njej in se zlagoma spuščali. Pri neki kmetiji smo zopet zavili v levo na ozko makadamsko potko in se izredno strmo spustili v jarek do potoka. Ponovno strmo navzgor na senožeti, potem pa med travniki in nasadi oljk proti Assisiju, katerega bazilika vedno bolj zavzema prostor na obzorju. Vendar imamo do nje še več kot dobro uro hoda. Pot se strmo spusti v dolino, do mostu Ponte San Croce, kjer je velik spomenik papežu Piju. Od tam smo nekaj časa sledili asfaltni cesti v povsem nemogoči smeri, proč od mesta.

Pri novem mostu Ponte dei Galli pa se je cesta le obrnila nazaj proti Assisiju. Po strmi enosmerni cesti smo se slabe pol ure strmo dvigali, dokler nismo prišli do table, ki označuje začetek mesta Assisi. V mesto smo vstopili skozi vrata Porta San Giacomo. Tu se pot spusti proti baziliki Frančiška Asiškega, našemu cilju.

Porta San Giacomo

Danes je nedelja, dan je sončen in vse to je v Assisi privabilo silne množice obiskovalcev. Le malo je med njimi romarjev, komajda opazimo koga z nahrbtnikom in palicami v rokah, čeprav v to mesto vodijo številne romarske poti. Velika večina obiskovalcev so turisti, med njimi pa je skoraj polovica duhovnikov v duhovniških oblačilih. Med njimi opazimo velike skupine indijskih duhovnikov, pa množice japonskih turistov z vodičko, ki ima na tabli seveda sliko Frančiška Asiškega. Z Armandom in Miharu se odpravimo v spodnjo dvorano bazilike, kjer je tudi Frančiškov grob. Od tam nas napotijo v zakristijo, kjer nam prijazen duhovnik odtisne še zadnje žige v romarske potne listine, nato pa seže za hrbet in na mizo postavi veliko škatlo. V škatli ima nekaj deset že vnaprej pripravljenih potrdil o opravljenem romanju – tu jim rečejo Asisiana. Nekje na sredini najde naša potrdila – najprej moje, potem tisto od Danice, takoj za njim še od Armanda in od Miharu. V credentiale nam vpiše še datum dokončanja romanja in poslovimo se s stiskom roke.

Pred vrati bazilike se posloviva še od najinih večdnevnih spremljevalcev, s katerima sva skupaj prehodila večino poti. Brazilca Miharu in Armando sta bila zelo prijetna sopotnika. Izmenjali smo si elektronske naslove in se dogovorili, da si bomo preko Interneta izmenjali še posnete fotografije s poti. Nato smo se poslovili z objemi. Onadva gresta takoj naprej v Perugio, kjer imata v enem izmed hotelov shranjeno preostalo prtljago. Jutri se bosta z najetim avtomobilom vrnila v Assisi, potem pa si v Italiji ogledala še Firenze, Benetke, Milano, na koncu pa še Rim. Midva bova danes še prenočila v Assisiju, jutri greva z avtobusom za nekaj dni v Rim.

Z Danico sva najprej obiskala Frančiškov grob v spodnji dvorani bazilike, potem pa na kratko vstopila še v zgornjo dvorano. Ker je bila tam ravno maša, bazilika pa povsem polna, sva kar hitro šla zopet ven. Z nahrbtniki na ramenih sva se drenjala med turisti po prenapolnjeni ulici navzgor. Tako ne bo šlo več. Usedla sva se v enega izmed barčkov, ki je ponujal pivo, kavo in sladoled, pa še sobe za oddajanje. Torej vse kar sva potrebovala. Najprej sem naročil pijačo in sladoled, potem pa povprašal za prosto sobo. Prijazna natakarica je povedala, da so „completo“, torej nimajo sobe za naju. Iz nahrbtnika sem potegnil naša romarska gradiva in tam našel podatek, da romarjem priporočajo hotel Ancajani na ulici Via degli Ancajani. Vprašal sem natakarico, če pozna ta naslov in napotila me je do cerkve San Pietro, dobrih 10 minut hoje od bazilike. Res sva našla ta hotel in dobila sobo v depandansi. Avtobus za Rim pa bova ujela naslednji dan na trgu San Pietro, le dve minuti hoda od hotela.

Povzetek

S tem je najino romanje od Dovadole do Assisija končano. V 13 dnevih sva opravila 13 etap, z dolžinami med 9 in 34 kilometri, časovno pa med 4 urami in 9 urami hoje. Skupna prehojena pot meri blizu 300 km. Žal nimam podatka o prehojenih dvigih in spustih glede na nadmorsko višino. Ta je pri Camminu Assisi morda še bolj pomembna od dolžine posamezne etape. Za pokrajino, po kateri vodi Cammino, je značilno, da so zelo strme soteske, poti pogosto vodijo iz enega hriba povsem v dolino in potem nazaj gor na naslednji hrib. Vsak dan v vsaki etapi se zvrsti vsaj nekaj vzponov, ki so preko 100 višinskih metrov. Prvih nekaj etap je pretežno planinskega značaja, recimo tja do mesta Caprese. A tudi v naslednjih etapah vse do Assisija ne manjka strmih in visokih vzponov ter spustov. Če bi pot primerjal s španskimi Camini, je ta morda po zahtevnosti in reliefu še najbolj podoben Caminu Primitivo.

Poglavje zase so zavetišča ob poti. Za pohodnika po tem Camminu je nujno, da se zaveda, da mora vsak dan že zjutraj poklicati oskrbnika v refugiu, v katerem želi prenočevati in se z njim dogovoriti za prenočišče. Oskrbniki takrat običajno tudi navedejo bolj točne podatke, kako najti refugio. Romarji, ki si prenočišča ne rezervirajo vnaprej, lahko računajo s težavami! V nekaterih krajih so sicer na voljo še druge možnosti prenočišč, a v krajih, koder vodi pot prvih 5 dni, drugih možnosti praktično ni. Zavetišča so v v glavnem v privatnih rokah, nekaj jih je tudi cerkvenih. Zelo dobra privatna zavetišča so v Marzanellu (Silvija), v Premilcuore (Carla), v Camaldoliju (Martina) in tudi v Valfabbrici (Manuela). Cerkvena zavetišča so zelo dobra v Gubbiu, v La Verni in v Sansepolcru. V Citta di Castello je odličen refugio pri Belem križu, v domu civilne zaščite. Nekoliko bolj skromni in rahlo šepavi pri čistoči sta zavetišči v Pietralungi in še zlasti tisto v Biforcu. Cene v refugiih za spanje so tam nekje od 8 do 10 eur, z večerjo in zajtrkom vred pa okrog 25-30 eur. Romarjev na tej poti še ni posebej veliko. Midva sva imela zaporedni številki romarskega pasoša 96 in 97, toliko jih je bilo letos. Na isti dan kot midva nas je pot pričelo 7 romarjev. Nekaj več romarjev je na poti od La Verne naprej, ker veliko Italijanov romanje prične šele tam. Seveda pa nekateri izmed njih romanje nadaljujejo še naprej od Assisija, vse do Rima.

Nekaj podatkov o Frančišku Asiškem

Frančišek Asiški je eden izmed najbolj pomembnih krščanskih svetnikov. Rodil se je leta 1181 ali 1182 v Assisiju, umrl je okrog leta 1226, ves bolan in shiran od težkih pogojev, v katerih je živel. Po ssmrti so se na njegovem telesu pokazale Kristusove rane. Za svetnika je bil proglašen že 2 leti po smrti. Njegovo truplo leži v baziliki z njegovim imenom v Assisiju.

Je ustanovitelj redu menihov frančiškanov. Zavzemal se je za mir na svetu, za sožitje z naravo, za sočutje in pomoč ubogim in bolnim. Sam se je odrekel vsemu bogastvu, ki ga je podedoval, odrekel se je vsem posvetnim stvarem in v raševinasti halji ter bos prebival v votlini na skali v La Verni. Od začetka so se mu ljudje posmehovali, kaj kmalu pa je pridobil veliko somišljenikov in posnemovalcev. Velja za preporoditelja Cerkve, kateri je krščanstvo vrnil h koreninam, ki so jih zastavili prvi apostoli. Tudi danes k njegovemu grobu romajo množice vernikov, ki se poklanjajo njegovemu spominu in delu. Je eden največjih ljudi v zgodovini človeštva. Žal mu danes sledi premalo „vernikov“, pogoltni kapitalizem ljudi peha v drugo smer...

Ostali moji dnevniki s poti:

Via De La Plata - 2011, 2012 (Sevilla - Salamanca - Santiago)
Camino Primitivo - maj 2012 (Oviedo - Santiago)
Camino Finisterre - maj 2012 (Santiago de Compostela- Fisterra)
Camino Portuguese - jesen 2012 ( Porto - Santiago)