16.5.2014, etapa 11 Pietralunga – Gubbio, 24 km

16.5.2014, etapa 11

Pietralunga – Gubbio, 24 km, 7 ur hoje, vreme oblačno, zjutraj 12 stopinj, popoldan 20

Zjutraj smo v refugiu vstali ob 6. uri. Po mačje smo se umili, zmetali cunje v nahrbtnik in se pobrali iz refugia. Pred cerkvijo na trgu, ki je bil prejšnji dan prazen, so že ob tej uri zelenjavarji razpostavili stojnice s sadikami paprike, paradižnika, melancanov in rožic vseh vrst. Poleg njih je bil zelenjadar s sadjem in zelenjavo.

Ko smo se s težavo prebili med stojnicami, sem nekako uspel opaziti, da je že odprt barček z obetajočim imenom „Asia“. Danes smo se na pot zopet odpravili samo štirje, Italijan Giovanni je namreč ostal še v postelji. Rekel je, da bo šel danes po svoje, najbrž bo kar v enem kosu opravil dve etapi, vse do Valfabricce. Mislim pa, da se mu je zamerilo, ker je včeraj Armando nekoliko premalo prispeval k skupnemu računu za večerjo in je moral Giovanni plačati še zanj. Kakorkoli, mi štirje smo šli skupaj na capuccino v ta “pajzl“, potem pa na pot. Navzdol po klancu smo se spustili iz Pietralunge, po slabem kilometru pa pričeli dolg vzpon na hrib nasproti mesta.

Žal smo nekako uspeli spregledati strmo bližnjico proti vasici San Benedetto in smo namesto bližnjice raje tolkli vse serpentine glavne ceste. Odcep bližnjice najbrž res ni dobro označen, če smo ga spregledali kar vsi štirje? Po dobri uri hoje smo bili na križišču, kjer se vsi trije Camini zopet vrnejo na glavno asfaltno cesto. Na tem koncu odcepa se je drenjalo toliko smernih tabel, da skoraj nismo mogli mimo! Če bi mogel, bi vsaj pol teh tabel odnesel na začetek tega odcepa, na drugo stran hriba in z njimi označil začetek te krajše variante.

Prejšnji dan nam je župnik na zemljevidu pokazal pot za naslednji dan in predlagal, da za vasico San Benedetto raje nadaljujemo po cesti in ne gremo po trasi Cammina, saj tam ni nič zanimivega. Pot pa si s tem skrajšamo kar za 4 km. Seveda smo ta nasvet z veseljem upoštevali. Sploh Miharu in Danica sta bili veseli te odločitve, saj obema težak nahrbtnik povzroča kar težave pri vzponih. Tako smo naslednjih 9 km do kraja Mocaiana prehodili po slabi asfaltni cesti. Prva dva kilometra je šlo pomalem navzgor, sledil je dolg spust vse do 450 m nadmorske višine. Vmes smo se enkrat usedli v travo ob cesti in pomalicali. V Mocaiani smo našli bar tik ob cesti in povprašali za nadaljevanje poti. Ker pa smo že ravno bili v baru, smo naročili še kavice, sladoled in pivo, pač glede na osebne preference posameznikov med nami.

Mocaiana

Po dobrih dveh kilometrih smo mimo Montaleta prišli v kraj Raggio, tam pa smo zopet naleteli na markacije Cammina. Od tod naprej do Gubbia smo šli pridno po njih. Slabo uro pred Gubbiom smo naleteli na vodnjak, katerega je posebej za peregrine postavila lokalna cerkev. Z veseljem smo se posedli na klopce v senci mladih platan in si privoščili hladne vode iz studenca. Na studencu so izklesani trije svetniki, seveda Frančišek, potem lokalni patron Gubbia Ubaldo in še lokalni patron tiste fare, njegovo ime sem pa pozabil. Morda je bil Venancio.

V Gubbio smo prišli dokaj hitro, tik pred 13. uro. Torej smo za pot porabili le 6 ur. Župnik Don Marco, ki je oskrbnik cerkvenega refugia v Gubbiu, nam je že zjutraj s SMS-om poslal natančne napotke, kako bomo našli refugio. Po ulici Leonarda Da Vincija do konca, potem desno, pa spet po tej ulici do konca in desno, tu že naletimo spet na markacije Cammina. Pa mimo hotela Ubalda in pred pumpo na desno. Refugio je sorazmerno velik, ima kakih 25 postelj. Kuhinja je dobro opremljena, danes bomo kuhali doma. Cena je zmerna, 8 eur za posteljo, če uporabljaš še kuhinjo, potem je zaželena donacija 10 eur. Po tuširanju in pranju se z Danico odpraviva v mesto.

mesto Gubbio

Včeraj je bil v mestu Gubbio velik praznik, zbrala se je velika množica. V čast lokalnemu svetniku prirejajo nekakšne verske igre. Štiri ekipe, vsaka iz svoje fare in s svojo zastavo, tekmujejo v prenašanju orjaške sveče po glavnem trgu naokrog cerkve (morda mestne hiše). Svečo nosijo vsaj 4 močni možakarji, spodbujajo pa jih številni turisti. Vse hiše v mestu so okrašene z zastavami v štirih barvah – rdečemodre, rdečerumene, rdečečrne. Na vseh pa je simbol v obliki deteljice.

Šla sva na glavni trg, do mestne hiše, do Duoma (katedrale), poslikala kopico prelepih starih palač in cerkva. Gubbio je res čudovito staro mesto, izredno lepo ohranjeno in vzdrževano. Zgrajeno je v hudi strmini, cerkev je tudi na vrhu hriba, do nje je speljana žičnica. Tudi v mestu deluje javno dvigalo, s katerim se lahko povzpneš do katedrale. Seveda sva ga s pridom uporabila tudi midva z Danico. Navzdol sva šla zopet peš, pri tem je treba kar paziti na zlizanih kamnitih stopniščih in strmih ulicah. V spodnjem delu mesta sva si od daleč pogledala še dobro ohranjeno gledališče iz rimskih časov – Teatro Romano. Mesto je tudi danes še vedno polno turistov. Med turisti pa sva srečala še nekaj avstrijskih romarjev, s katerimi smo skupaj večerjali že v Sansepolcru.

Ko sva se že malo naveličala ogledovanja starih kamnov, sva stopila v trgovino, nakupit zaloge za večerjo za štiri sestradane peregrine. Skuhala sva testenine s tuno in jih prelila s paradižnikovo omako z baziliko. Zraven sva servirala zeleno solato z rukolo, kuhana jajca, mozzarelo in paradižnik. K temu je lepo sedel liter rdečega vina, povrhu pa še banjica sladoleda. Napokali smo se do roba, potem pa spat.

ko smo bili mi v Gubbiu, je bil glavni trg prazen ....

dan prej pa je bila fešta!