6.5.2014 etapa 1 Dovadola - refugio Capannina

Dovadola - Marzanella – 21 km

Start ob 7.15, cilj ob 14.30, skupno 7,15 ur hoje. Vreme v glavnem sončno, do 26 stopinj.

V opatiji sv. Andreja smo vstali ob 6.30. Ker ni bilo zajtrka, smo ob 7.uri že odšli na pot. Bilo nas je sedem romarjev. Mlada Italijanka je izginila že navsezgodaj zjutraj, ne da bi nas sploh zbudila. Menda planira že prvi dan opraviti kar dve etapi in je ne bomo več videli. Ostali so Brazilec Armando z japonsko ženo Miharu, italijanski par Daniela in Ezio iz Brunica ter midva z Danico. Vsi smo že bili poprej na Camino Frances, Brazilca seveda tudi na portugalskem caminu.V Dovadoli je zraven pošte majhen barček, kjer odpirajo že ob šestih zjutraj. Tja sva šla na kavico, potem pa ob7.15 pričela najin Cammino. Pot vodi nazaj skozi vas do table, ki označuje začetek naselja. Tam zavije v hrib, proti vrhu Monte Paolo. Na vrhu hriba je salezijanski samostan.

belo zeleno rdeče puščice označujejo našo pot

Po dobri uri strmega vzpona, dvignili smo se za dobrih 300 metrov, sva na križišču, kjer je komuna Don Paola. Mislim, da se tam zdravijo odvisniki od mamil. Desno vodi odcep do kak kilometer oddaljenega samostana Eremo – Santuario San Antonio, Camino se nadaljuje v levo. Vendar je v vodniku predviden tudi obisk samostana, zato zavijeva v desno. Po dobrem kilometru hoje po asfaltni cesti sva pri samostanu.

Ogledava si notranjost cerkvice, Danica pa prižge svečo za srečo na poti. Potem pri bratih zaprosim za žiga v najine credentiale. Ogledava si še Alejo mozaikov, ki je v parku pred samostanom. Nato na klopci v senci pomalicava hrano iz nahrbtnika. 

Aleja mozaikov

Ob pol deseti uri nadaljujeva pot. Najprej se vrneva do križišča, potem nadaljujeva po lepi potki med travniki in gozdovi. Pot je dobro označena z zelenimi puščicami in tablicami s simbolom italijanske zastave – modro, zeleno in bela. V pomoč so tudi rumene table, ki označujejo Camino sv.Andreja, le da te kažejo v nasprotni smeri od najine.

Nekaj časa pot gre navzgor in navzdol, potem se prične vzpon po asfaltni cesti na Monte Trebbio.Vrh je 765m visoko. Zjutraj smo začeli na 123 m nadmorske višine. Med vzpenjanjem naju prehitevajo kolesarji. Očitno jim je ta hrib priljubljen cilj. Na vrhu hriba je zanimiv spomenik kolesarjem.

spomenik kolesarju

Po krajšem počitku nadaljujeva pot. Sledi najlepši del današnje etape, vzpon na greben in hoja po travnatem grebenu. Na lepem razglednem mestu se ustaviva in malo sezujeva čevlje. Nekaj časa se razgledujeva po pokrajini Emiliji Romagni, ki leži pod najinimi nogami. Kmalo pa me topel sonček premaga in utonem v prijeten dremež. Po slabi uri lenarjenja se odpraviva dalje. Malo pred posestvom Montebello dohitiva oba Brazilca. Onadva sta se ustrašila zaprtih vrat posestva in rinila po neki slabo vidni potki levo v hrib. Midva sva si ogledala napise na vratih posestva in tudi s pomočjo vodnika ugotovila, da pot vodi naravnost čez posestvo. Gre za 320 hektarov veliko posest, kjer se ukvarjajo z gospodarjenjem z gozdovi. Je zelo lepo urejeno.

Ko smo na drugi strani prišli izven ograje posestva, nas je tabla opozorila, da je do rifugia Capaninna le še 4,5 km poti. Po krajšem vzponu smo prišli do turistične kmetije v kraju Marzanella. Od tam naprej pot vodi po cesti. Rifugio Capanina je 630 m oddaljen od poti Camina, do njega se je treba spustiti po gramozni cesti. Hospitalero Silvio sem poklical po telefonu že dopoldan in najavil najin prihod. Ob prihodu so naju pozdravili trije psi, očitno pobrani iz zavetišča. Psička z imenom Bianca je imela veterinarski zvon okrog vratu,zgleda, da je bila pravkar operirana. Drugi mešanček je gluh, tretji je majhen in prijazen črn kužek. Že po nekaj minutah smo bili prijatelji, le Bianca se je držala bolj po strani. Je zelo nezaupljiva, najbrž ima slabe izkušnje z ljudmi.

Opazila sva, da je gospodinja med permakulturniki, saj je imela lepo urejene visoke grede, pokrite s slamo. Po rednih romarskih opravilih – tuširanje, pranje perila, predvsem pa nogavic, smo se malo sončili na vrtu, psi pa so nam pri tem pomagali. Vztrajno so beračili za piškote ter za salamo, katero sem imel v vrečki pri nogah.

Večerjo nam je hospitalera pripravila za ob pol osmih. Za mizo so bili z nami tudi njeni domači – mož, sin Danilo in hčerka Anita. Skuhala nam je makarone s krompirjem in brokolijem, spekla domač kruh in kolač iz zelišč. Zraven je ponudila še narezek s salamo in sirom ter paradižnike z mozzarello. Pa tudi liter črnega se je znašel na mizi. Pri pogovoru se je izkazalo, da je gospodinja doma iz Brazilije in da seveda zna portugalsko, tako da se je z obema Brazilcema ves čas pogovarjala v njunem jeziku, torej brazilski varianti portugalščine. Poleg tega zna špansko, francosko, nemško in angleško. Dela pa doma kot hospitalera! Rekla mi je, da svojega malega koščka raja ne bi zamenjala za nobeno službo na svetu. Tu je srečna s svojo družino. In menim, da se je zelo pametno odločila. Tam gori je res pravi raj.

zavetišče Capanina

Po večerji zgodnji odhod v posteljo, jutri bo zopet naporen vzpon.