11.5.2014 etapa 6 refugio Biforco – La Verna – Chiusa la Verna

11.5.2014 etapa 6

refugio Biforco – La Verna – Chiusa la Verna, 11 km, 4 ure, vreme oblačno in vetrovno

Zjutraj smo malo podaljšali spanje, ker je pred nami kratka etapa, le 4 ure hoje. Pogreli smo si ostanek špagetov od včeraj, skuhali kavico v italijanskem trodelnem lončku (spodaj posoda z vodo, v sredi filter s kavo, na vrhu še prostor, kjer se para kondenzira v kavo).

Odhod ob 08.10 uri. Na zahodu je bilo nebo oblačno in čemerno, za nami prihaja dež. Obuli smo si gamaše, na nahrbtnike navlekli dežne prevleke in si pripravili dežne pelerine. Dobrih 15 minut smo porabili, da smo se od rifugia v Biforcu spustili nazaj v vas Rimbocchi. Tik pred vasjo je odcep poti za La Verno. S ceste smo se spustili po potki v grmovje proti vodi. Pogledam v potok. Širok je vsaj 4 metre, voda je globoka tudi do 30 cm, tu in tam je v vodi kak večji kamen, ki štrli iz vode. A kamnov nikakor ni dovolj, da bi se dalo potok prebresti po suhem. Ni kazalo druge, treba se bo sezuti in bresti mrzlo vodo bos. Sezuli smo čevlje in nogavice, visoko podvihali hlačnice, nato pa srečno prebredli potok in se obuli nazaj. To nam je pobralo kar kake četrt ure.

prečkanje potoka

Takoj za tem se prične res strm vzpon na hrib Poggio Montopoli. Hrib je visok 1022 m, vzpon pa smo pričeli na cca 575 m nadmorske višine. Pogosto smo se ustavljali in zajemali sapo, dvakrat smo tudi odložili nahrbtnike in počivali sede. A vseeno smo bili točno po dveh urah hoje na vrhu. Sledil je lažji del poti, skoraj po ravnem smo prečkali sedlo do asfaltne ceste, ki pripelje iz Rimbocchia proti Chiusi La Verni.

pogled nazaj na Rimbocchi

Prečkali smo cesto in se ponovno pričeli vzpenjati, a tokrat manj strmo. Gozd je bil tukaj drugačen kot v prvem delu poti. Velike skale, obrasle z mahom, mnogo vrtač, zelo razbit svet.

Pot je bila mestoma zelo blatna, komajda prehodna. Od asfaltne ceste je do samostana La Verna slabo uro hoda. Kmalu smo nad seboj zagledali strme skale, visoke vsaj 40 metrov, na njih pa gnezdi samostan.

Po tlakovani potki smo se povzpeli do samostana. Ogledali smo si votlino, v kateri je Frančišek Asiški molil, baziliko, številne kapele in druge prostore samostana.

votlina Frančiška Asiškega

La Verna

Še posebej impresiven je hodnik, v katerem je menda 28 fresk znamenitega Giotta, ki je živel kakih 50 let za Frančiškom.

hodnik s freskami Giotta

V samostanu je kar mrgolelo obiskovalcev, danes je nedelja. Na obisku je bila tudi večja skupina skavtov, katere so vodili mladi frančiškani in jim razlagali o življenju Frančiška tukaj na gori. V baziliko nismo mogli takoj, ker je bila ravno maša. Po koncu maše so nam dovolili vstop tudi v baziliko. Je lepa, a nisem opazil nič posebno zanimivega. Zato sem kmalu odšel nazaj ven, čuvat nahrbtnik in denarnico v njem. Čeprav gre za zelo svet kraj, je previdnost tudi tukaj vseeno mati modrosti.

v baziliki

Po dobri uri ogleda samostana smo se z Armandom in Danico odločili, da smo videli vse, kar je videti treba in smo se napotili navzdol v mesto Chiuso della Verna, ki leži slabe pol ure hoda pod samostanom. Pot navzdol je skoraj v celoti tlakovana in se ji pozna, da jo prehodi mnogo ljudi. Mesto je moderno, ima veliko turističnih objektov, hotelov, restavracij, picerij in barov. Vedno je ogromno vernikov in drugih turistov, ki si želijo ogledati domovanje Frančiška Asiškega, enega največjih svetnikov krščanstva, utemeljitelja redu frančiškanov.

mestece Chiusa La verna

Spanje imamo rezervirano v rifugiu na Ulici Michelangelo štev. 47. Na glavnem trgu povprašamo in prijazni domačin nas takoj napoti v pravi smeri. Vila s številko 47 je že na zunaj videti mogočno. Pozvonimo pri vratih in čez kako minuto nam prihiti odpret nuna. Opraviči se, ker smo morali čakati in pove, da so pravkar pri kosilu. Vpraša nas, če smo mi trije tisti trije romarji, katere čaka Miharu. Ko ji to potrdimo, nas odpelje v naše sobe. Soba je videti zelo lepa, le dve postelji sta v njej, lastna kopalnica in WC. A v sobi je dokaj hladno. Hiša je kamnita, tudi tla so iz kamna. Tukaj imamo zagotovljeno še večerjo in zajtrk. Cena je sicer malo višja kot v drugih refugiih, a glede na nivo postrežbe in kvaliteto hrane je to kar upravičeno. Pri večerji zvemo, da so v tej vili odprli Istituto Suore Riparatrici del Sacro Coure, kar je očitno neka verska dobrodelna organizacija za begunce. V vili prebivajo le tri nune, mati Alessandra in dve mladi Filipinki.

ulica Michelangelo v Chiusi

Za večerjo so nam skuhale pašto s tunino, za glavno jed lep kos zrezka in za sladico doma spečeno pecivo. Za pijačo pa so ponudile le vodo. Zjutraj za zajtrk so nam prinesle velik lonec vroče kave, lonec mleka in piškote – slovite albert kekse. Na servietah so nam sicer pripravile v pogrinjku tudi nože, a zaman smo čakali na maslo in marmelado. Najbrž so to pozabile prinesti na mizo. Opatinja se je prisrčno poslovila od nas in s kretnjami pokazala, da bo molila za nas, da srečno pridemo do Assisija.