14.5.2014 etapa 9 Sansepolcro – Citta di Castello

14.5.2014 etapa 9

Sansepolcro – Citta di Castello, 19 km, 5 ur, vreme sončno. 

 

Zajtrk smo imeli še v samostanu v Sansepolcru. Kava z mlekom, kruh in toast z marmelado, maslom ali medom, dve vrsti piškotov. Pojedli smo na hitro, plačali vsak 25 evrov za spanje in dva obroka ter se poslovili od prijaznih nun.

Že prejšnji dan smo se z Armandom in Miharu dogovorili, da bomo danes hodili skupaj in da bomo etapo nekoliko skrajšali. Izpustili bomo obisk samostana na hribu Montecasale in namesto tega po cesti šli do kraja Celalba. Tam bomo zopet stopili na traso Cammina in ji sledili do mesta Citta di Castello. Na pot smo odrinili ob 7.20 uri. Dobro uro časa smo rabili, da smo po precej prometni asfaltni cesti prišli do kraja San Giusto.

San Giusto

Na glavnem trgu tega mesteca smo na hitro opravili ogled in slikanje, potem pa naprej. Nek mlajši fant nas je usmeril na napačno cesto. Po dobrem kilometru poti je Armando povprašal na bencinski črpalki in poslali so nas v levo na lokalno cesto. Še slabe tri kilometre pešačenja po ozki asfaltni cesti in bili smo v Celalbi.

Brez težav smo našli prve markacije Cammina in takoj krenili za njimi. Pot nas je vodila preko širnih polj, ki jih skoraj povsod namakajo. Na poljih je bilo veliko ljudi, ki so sadili sadike neke neznane rastline. Vrste so bile kak meter narazen, sadike v vrsti pa zelo skupaj, morda 15-20 cm druga od druge. Radovednost mi ni dala miru in enega izmed kmetov na traktorju s prikolico, polno teh sadik, sem vprašal, katera rastlina je to. Odgovoril je:“Tabacco!“ V tej dolini je kar veliko polj zasajenih s tobakom.

sadike tobaka

Takoj za krajem Lama smo se ustavili na dovozni poti k neki kmetiji in si na trati pod lipami privoščili krajši počitek. Na nas je lajala neka plašna psička in gospodinja iz kmetije je prišla takoj gledat, kdo smo in kaj počnemo. Povedali smo, da smo peregrini in zaželela nam je srečno pot. Psa pa je napodila v pesjak.

Čez dobre pol ure smo pripešačili v kraj Titta. Na glavnem trgu vasice je bil odprt bar in seveda nismo mogli kar tako mimo njega. Dekleti sta dobili sladolede, Armando malo pivo v steklenici, jaz pa sem si privoščil pivo „spina“, kar pomeni s pipe oziroma točeno. Po tako prijetnem osvežilu nam je preostanek poti do table Citta di Castella minil prav hitro.

Že pri mestni tabli smo na desni opazili veliko poslopje z zastavo z rdečim križem in kopico radijskih anten. Očitno je bilo, da tu domuje tudi Guardia Civile in točno ob 12. uri smo že zvonili na vrata našega današnjega prenočišča. Odprl nam je starejši možakar, ki je povedal, da je volonter in da nadomešča šefa, ki je danes odsoten. Pobral nam je dokumente in 10 eur po glavi za spanje. Pokazal nam je sobo s štirimi ležišči in tuše. Vse je čisto, še vedno precej novo. Ker sem v pisarni opazil računalnike in tiskalnike, sem zaprosil, ali si lahko tukaj sprintam voucher za obisk Sikstinske kapele v Vatikanu, katerega sem kupil prejšnji dan preko Interneta. Armando mi je namreč povedal, da je on že doma kupil vstopnico za galerijo Ufizzi v Firancah in za Sikstinsko kapelo, ker se boji, da so dolge čakalne vrste za obisk teh turističnih točk. Prijazni prostovoljci so mi takoj ustregli, manjša težava je bila le, ker nihče ni vedel gesla za dostop do računalnika. Telefonski klic do šefa je rešil tudi ta problem.

domovanje Guardie Civil

Sledilo je pranje cunj in obvezno tuširanje. Potem pa v mesto. Šli smo dober kilometer do velike bolnice in od tam še kak kilometer v smeri proti mestu. Končno smo zraven bencinske črpalke našli odprt bar, zraven njega pa supermarket. V baru smo povprašali za kosilo, na oglasni tabli so ga oglaševali po 11 evrov. Prijazna natakarica nam je v kar dobri angleščini povedala, da je čas za kosilo žal že mimo, lahko pa dobimo macdonaldse ali pizze. Ko smo se nekaj časa negotovo obirali, kaj bi naročili, se je spomnila in nam ponudila velike solate s tuno. S tem smo se takoj strinjali in naročili zraven še pivo, Danica pa jogurtov sladoled. Solata je bila res velika in tudi zelo dobro pripravljena, tako da je obenem s košaro snedenega kruha zadostovala za kosilo. Potem smo stopili še v trgovino in dopolnili zaloge v nahrbtniku ter poskrbeli za zajtrk jutri zjutraj. Pri Belem križu namreč ni kuhinje na voljo in tudi ne zajtrka.