12.5.2014 etapa 7 Chiusa della Verna – Caprese Michelangelo

12.5.2014 etapa 7

Chiusa della Verna – Caprese Michelangelo, 19 km, 6 ur hoje, vreme pretežno sončno

Iz rifugia na Via Michelangelo sva z Danico odšla ob 07.30 uri. Najprej sva se povzpela v center mesta in ugotovila, da se najina pot nadaljuje navzdol po klancu, prav po tisti cesti, po kateri sva prišla v center mesta. Iz Ulice Michelagelo bi lahko kar takoj zavila na desno navzdol. Kar strmo sva se spustila do studenca Campari, ki je ob glavni cesti, slabih 100 višinskih metrov pod mestom. Tu sta naju dohitela Brazilca Armando in Miharu, ki sta se odločila, da bosta šla do Capreseja kar po glavni cesti. Prehoditi bosta morala le 12 km.

oznaka poti - lik frančiškana v obliki črke Tau

Midva z Danico bova šla po trasi Cammina, mimo samostana Eremo della Casella, ki je na nadmorski višini okrog 1265 m. Takoj ob prihodu na asfaltno cesto sva že opazila ob cesti znak, ki je označeval začetek planinske poti (sentiero) štev. 50, ki vodi do samostana. Navedeno je, da bi do samostana morala priti v dveh urah, torej do 10. ure dopoldne.

Prva ura hoda navkreber je bila kar naporna, saj se je pot vzpenjala dokaj strmo. Ko pa sva prišla na greben, se je pot položila in nadaljevanje je bilo prav prijetno. Dobre pol ure sva hodila blago navkreber, slabe pol ure hoda do cilja pa sva pred zaključnim vzponom nekaj časa počivala in nabirala moči. Ves čas poti sva se ozirala preko doline proti samostanu La Verna, ki je bil ves čas hoje dobro viden. Na vrhu pri samostanu sva se ustavila in pomalicala iz nahrbtnikov. Poslikala sva leseni križ in zidovje opuščene cerkvice. Ta je bila zgrajena leta 1522, na izrecno željo Frančiška, vendar šele 300 let po njegovi smrti. Tu, na tem vrhu je bila za nama točno polovica Cammina di Assisi, dobrih 150 km prehojene poti.

Z vrha sem poklical hospitalera Alessandra v Caprese Michelangelo in sporočil, da prihajata dva romarja iz Slovenije, ki bi rada prespala v njegovem refugiu. Na tem Camminu je zelo pomembno, da vsak dan znova obvestiš hospitalera, da prideš zvečer k njemu prespat. Dobro je klicati še dopoldan, če je le mogoče. Še bolje je rezervirati prenočišče že prejšnji dan (a takrat še ne veš za vreme in ne veš, ali boš zmogel celotno etapo....).

Ob pol enajsti sva se pričela spuščati v dolino. Po dobre pol ure sva prišla do križišča na grebenu. Po dobri uri hoje skozi velike nasade kostanjev sva se znašla v vasici Fragaiolo, na nadmorski višini cca 750 m. Nad vasjo je ogromno kostanjev – maronijev, povsod so oznake, da gre za privatno lastnino in da je prehod strogo prepovedan. V času od 1.oktobra do 10. novembra (menda takrat maroniji dozorijo), je tod prehod prepovedan za vse, ki niso domačini!

V vasici sva našla odprto kombinacijo trgovina – bar in se ustavila. Danica je dobila kavo z mlekom in sladoled v lončku, jaz pivo, nakupila pa sva tudi nekaj sadja. Po prijetnem počitku na soncu skupaj z domačimi penzionisti sva nadaljevala sestop po asfaltni cesti do vasice Lama.

Tam se ponovno prične vzpon – tokrat proti kraju Caprese Michelangelo. V spodnjem delu vzpona se pot skrije v gozd, tik pred vasjo pa se znova znajdeva na asfaltni cesti, ravno pred tablo, ki označuje začetek kraja. Center vasi je na sedlu. Puščice kažejo, da je levo navzgor rojstna hiša znamenitega slikarja in kiparja Michelangela Buonarrotija. Desno navzgor naj bi bil refugio, v katerem bova prenočevala, pa tudi nadaljevanje poti proti kraju San Sepolcro.

Odločiva se, da najprej obiščeva Michelangela. Po strmem tlakovanem klancu se v nekaj minutah povzpneva na vrh. Tam ugotoviva, da je muzej Michelangela zaprt, ker ga obnavljajo, seveda z evropskimi sredstvi. Poslikava rojstno hišo, skozi zaprto okno tudi notranjost muzeja in nekaj kipov, kopij Michelangelovih umetnin, ki so razstavljene na lepo urejenem vrtu.

 Nato se mimo gostilne Buca de Michelangelo spustiva nazaj na križišče in zavijeva desno v hrib. Tu nisva bila dovolj pazljiva in sva spregledala oziroma narobe razumela nekaj zelenih puščic. Namesto v levo sva šla naravnost navzgor, mimo šole in pri tem sledila zeleno rdečim planinskim markacijam. Pri neki hiši sva se ustavila in starega možakarja, ki je štihal vrt, vprašala, kam vodi prava pot za refugio peregrino. Pokazal nama je pot proti levi. Šla sva nekaj sto metrov po njej in čutila, da ni prav. Neko mlado gospodično sva povprašala še za drugo mnenje. Povedala nama je, da sva povsem zgrešila in da morava nazaj kak kilometer, vse do karabinjerske postaje, ki pa je na križišču doli na sedlu. Od tam morava še malo nazaj proti vasi Lama. Tam je res refugio, vendar ni tisti, ki ga iščeva midva.

Ker ni kazalo drugače, sem sklenil končno potegniti ven iz nahrbtnika svojo mapo z zemljevidi in dokumenti ter ponovno preveriti, kje je ta presneti refugio. Izkazalo se je, da je na Via Il Cerro 122. Pogledala sva na prvo hišo v bližini in ugotovila, da sva na pravi ulici, pri hiši štev. 114! Šla sva naprej navzdol po ulici in ugotovila, da hišne številke naraščajo. Pri lekarni sva našla hišo s številko 122A, drugo 122B in tretjo s številko 122. Ta bo prava! Še zlasti, ker je bilo na stojalih pred njo navešenih veliko cunj, ki so se sušile na soncu. To je običajna slika pri vsakem albergu. Pozvonil sem dvakrat, a nikogar ni bilo k vratom. Odšla sva po vasi, da bi našla kako odprto restavracijo in počakala tam. Ker ni bilo ničesar, sem ponovno poklical hospitalera Alessandra. Povedal je, da je rifugio prav za lekarno in da bo vsak čas prišel tja, zato naj le greva nazaj! Ko sva se vračala k tej hiši, sva že od daleč pred njo opazila Brazilca Armanda, ki je čakal na naju. Očitno mu je Alessandro naročil, naj naju pričaka na cesti, da ne bova zopet zašla. Armando naju je odpeljal k hiši, a ne k tisti s številko 122, ampak k 122B! Šele tedaj sem opazil, da ima ta hiša res zeleno puščico na poštnem nabiralniku! Ob 14. uri sva bila končno pod streho.

tale hiša je refugio

Tudi ta refugio je navadna stanovanjska hiša, ki je od zunaj nikakor ne moreš prepoznati kot zavetišče za planince ali romarje. Na tem camminu je kar nekaj takih zavetišč, za katere zveš le iz gradiva, ki ga dobiš na startu pri Don Alfeu. Če nimaš telefonskih številk oskrbnikov in hišnih naslovov teh zavetišč, boš zagotovo šel mimo njih, saj sploh nimajo nobenih zunanjih oznak. Tak je Istituto suore Riparatrici v Chiusi della Verni, tako je stanovanje v Biforcu, enako hiša v Capreseju...

gostilna z imenom Michelangelova luknja

Večerjo bomo danes imeli vsi romarji skupaj in to v restavraciji Buca della Michelangelo, katero sva opazila že zgodaj popoldan, ko sva šla do Michelangelove rojstne hiše. Zajtrk bo naš oskrbnik najbrž uredil kar v refugiu. Bomo videli pri večerji. V tem zavetišču sta se nam štirim pridružila še dva italijanska romarja, oče in sin Giovanni. Morda hodita po isti poti kot mi, le da sta pričela šele v La Verni, kar je za Italijane bolj pogosta startna točka kot Dovadola. Morda pa hodita po „rumenem“ Camminu, kot ga imenujem, ker je na terenu označen z rumeno črko Tau, do Assisija pa vodi po drugi poti kot naš, preko Perugie.