17.5.2014 etapa 12 Gubbio – Valfabbrica, 31 km

17.5.2014 etapa 12

Gubbio – Valfabbrica, 31 km, 8 ur, vreme sončno

Zjutraj smo v cerkvenem zavetišču skuhali kavico, pojedli pasto od prejšnjega dne in pospravili kuhinjo. Na pot smo odšli nekaj minut čez sedmo uro. Tudi tokrat smo bili v ekipi štirje – oba Brazilca in midva z Danico. Začetek je bil lahek, na prvem križišču levo, nato prva ulica desno in sledila je 4 km dolga ravnina po asfaltu do kraja Pont d' Assi.

Tam se je pričel manjši vzpon skozi naselje, potem pa nekaj sto metrov po glavni cesti proti Perugii. Kljub sobotnemu jutru je bil promet precej gost in ker Italijani radi vozijo zelo hitro, je bila hoja po tej cesti tudi precej nevarna. Kmalu smo prečkali glavno cesto in se podali v strm klanec. Vzpenjali smo se skoraj celo uro in se ponovno povzpeli na višino cca 650 metrov nad morjem. Odprl se nam je prekrasen razgled na panoramo Umbrije. Za hrbtom smo videli mesto Gubbio in visoke hribe za njim, povsod naokrog pa visoke vrhove Apeninov.

Potem se je pričela pot spuščati in po 11 km hoje smo bili pri refugiu – kmečkem turizmu La Brocca, kjer prav tako ponujajo postelje peregrinom. Nadaljevali smo pot proti samostanu Pietro del Vigneto, do koder smo prišli nekaj minut čez 11. uro. Zraven samostana je lepo urejeno počivališče, z lesenimi mizami in pitno vodo. Odločili smo se za daljši počitek in pomalicali zaloge iz nahrbtnika. Zaradi lažjega nahrbtnika in spusta v dolino, pa tudi zaradi spočitih nog in ramen je bila hoja naslednji dve uri nekaj lažja.

Proti koncu spusta, že v bližini reke Chiascie smo se odločili za varianto. V ostrem desnem ovinku smo zapustili pot Caminov Via Francigena in Via di Roma ter sledili poti naravnost, ki je označena z zeleno puščico. Spustili smo se vse do reke in nadaljevali kako uro po kolovozu ob reki. Mestoma je bila pot blatna in smo morali preskakovati luže. Večinoma pa je bilo blato strjeno, čeprav je zadnjič deževalo le kak dan nazaj. A zgleda, da ni padlo kaj dosti vode, tako da se je pot osušila. Vendar vseeno te poti v dežju ne bi priporočil nikomur. Blato tukaj mora biti skoraj neprehodno. Po dobri uri hoje smo se po kolovozu dvignili nazaj do asfaltne ceste in tam ponovno srečali poti ostalih Caminov. S to bližnjico smo si prihranili skoraj eno uro časa glede na drugo varianto.

nekoliko zarasla bližnjica

Že po nekaj metrih hoje po asfaltu pa so nas zelene puščice ponovno pošiljale v levo navzdol, proti akumulacijskemu jezeru reke Chiascie. Armando je preveril pot na svojem Garminu in potrdil, da je pot tam vrisana in da je krajša od variante po cesti. Tako smo se spustili navzdol do jezera in pričeli hoditi po lepi potki ob obali. Sprva je bila pot kar dobra, le precej zaraščena je bila in mestoma smo morali s palicami potolči trnje robid ali prevelike koprive. Na nekaterih mestih so bile luže ali manjši curki pritokov, katere smo nekako preskočili ali prebrodili preko večjih kamnov.

 Sčasoma pa je pot postajala vse grša in grša. Na poti so bili ogromni kupi naplavin lesa, plastike in drugih odpadkov. Le s težavo smo z vijuganjem sem in tja našli prehode preko tega smetišča. Potem smo prišli do poplavljenega dela poti. Dvignili smo se nekaj metrov više v grmovje in med grmovjem nekako našli pot preko še vedno mokrega dela terena. Seveda smo bili vsi blatni in tudi palice so se globoko ugrezale v blato. Zopet težavno prebijanje preko številnih naplavin.

Potem smo prišli do dela, kjer je bila pot ponovno poplavljena, umik v višje predele pa je bil nemogoč zaradi neprehodnega grmovja. Nikakor se nam ni dalo vračati celo uro nazaj preko vsega tistega drevja, grmovja in smeti, morali smo najti prehod. Tik pod hribom je zgledalo še najmanj poplavljeno in tam sem našel nekak prehod z uporabo nekaj naplavljenih debel. Vendar sem vseeno na nekaj mestih moral stopiti v blato. Sezuti se nisem maral, ker se nisem želel porezati na kakem steklu ali korenini. Potem sem odvrgel nahrbtnik na suho mesto in se vrnil k ostalim. Na pot sem nametal nekaj brun, da sta dekleti lažje prebredli težavno mesto. Armando pa se je medtem sezul, zavihal hlače in kar bos pričofotal skozi blato. Zadnji del poti je bil za spoznanje lažji, a tudi tik pred jezom so bile na poti še vedno številne naplavine.

Le kdo je mogel tod šele pred kratkim markirati pot, saj je zaradi številnih naplavin očitno, da ob vsakem deževju akumulacijsko jezero močno naraste in resno ogroža vse morebitne uporabnike te poti? Pot je ves čas markirana z zelenimi pikami in zelenimi puščicami, na nekaterih drevesih se vidi, da je bila barva nanešena šele pred kratkim. To pot absolutno odsvetujem vsakomur, v vsakem vremenu. Je preveč naporna za hojo zaradi naplavin, zelo težko prehodna tudi zaradi poplavljenih odsekov in potencialno celo nevarna. S to drugo bližnjico smo zapravili vso časovno prednost, ki smo jo ustvarili s prvo bližnjico.

Ko smo prišli do jeza akumulacijskega jezera, smo se strmo dvignili nazaj do asfaltne ceste. Mimo jeza smo nadaljevali po asfaltni cesti proti Valfabbrici. Pot se je spuščala v dolino, dokler nismo pred seboj zagledali gradbišča avtoceste. Tam smo zavili desno na makadamsko cesto, mimo kapelice San Benedetta v kraju Barcaccia. Od tod je le še slabe 3 km lepe poti do našega današnjega cilja. Zadnji del poti se nam je kar vlekel, saj kraj Valfabricca ves čas vidimo na svoji desni, pot pa vodi kar mimo nje. No, čez tričetrt ure pot le zavije proti levi in pod viaduktom avtoceste v gradnji po mestu preko manjše reke vkorakamo v mestece Valfabbrica. Tudi tukaj je na vrsti še hud vzpon do centra mesta, saj je tudi ta kraj, podobno kot Pietralunga in večina drugih krajev v Umbriji, zgrajen na hribu nad dolino. Na glavnem trgu povprašamo za ulico, v kateri je naše današnje prenočišče in z lahkoto ga najdemo na ulici, po kateri vodi jutrišnja pot naprej.

Valfabbrica

Refugio v tem kraju je privatno stanovanje, ki ga oddaja lastnica Manuela. Ima wi-fi, tv v sobah in eno kopalnico za štiri postelje. Uporabe kuhinje lastnica žal ne dovoli. Ima pa dogovor z eno izmed picerij v kraju, ki ponuja nekak menu peregrino za ceno 10 eur. Izbiramo lahko dve jedi. Za prvi krožnik solato, krostate ali paradižnik z mozzarelo. Za drugi krožnik je pizza po izbiri. Zraven še vino ali druga pijača. Za ta denar kar dovolj hrane. Za zajtrk imamo drug dogovor. Lahko se javimo v pekarni, kjer dobimo zajtrk za 2 eur. To bomo preizkusili zjutraj.

vodomat

V Valfabbrici smo lahko videli, kaj nas najbrž čaka v bližnji prihodnosti. Vodomat! Na trgu sredi mesteca stoji avtomat, ki toči pitno vodo v litrske steklenice. Cena za liter vode je 5 centov. Torej se uresničujejo napovedi, da bo voda kaj kmalu zelo iskano blago na trgu. Ljudje so kar pridno prihajali k vodomatu in natakali vodo v steklenice. Pa najbrž ne samo lastniki barov in gostiln, ki vodo potem prodajajo naprej, po evro ali več za liter.