13.5.2014 etapa 8 Caprese Michelangelo – Sansepolcro

13.5.2014 etapa 8

Caprese Michelangelo – Sansepolcro, 23 km, 6 ur hoje 

 

Zajtrk ob 07. uri v refugiu Alessandro. Nato start v klanec, mimo campinga in po asfaltni cesti v smeri Sansepolcra. Najprej vodi pot navzdol do cca 450 m nadmorske višine. Potem sva ugotovila, da ob cesti ni več markacij. Očitno sva spregledala odcep Cammina. Odločila sva se, da nadaljujeva kar po cesti proti Anghieri, dokler Cammino ponovno ne pride do ceste. Po dobrih 4 km poti, malo za krajem Manzi, sva se ustavila na vrhu klanca, preden se cesta spusti v dolino proti reki Tiberi.

v dolini teče reka Tibera

Tako sva po glavni cesti prehodila dobrih 10 km, potem se je z leve priključila pot Cammina. Nekaj sto metrov smo še vztrajali na asfaltni cesti, potem se je pot spustila levo navzdol, skozi opustelo naselje Albiano. Kar grozljivo je bilo videti še kar močne kamnite hiše z razbitimi okni in vrati, trava in grmovje pa preraščata notranjost. Naselje je prazno najbrž že kar celo vrsto let.

opuščena vas Albiano

Potem smo našli prašno makadamsko cesto, skoraj vzporedno z glavno asfaltno cesto proti Sansepolcru. Sledili smo toku reke Tibere. Vsak nasproti vozeč avto je dvigal oblake prahu. Nekje na sredini tega dolgočasnega odseka sva naletela na češnjo, ki se je že malo barvala na rdeče. S palicami sva si pomagala, da sva poskusila nekaj skoraj dozorelih sadežev s spodnjih vej. Pri kraju Vaio sva se spravila v senco za neko opuščeno kmetijo in na kupih kamnov, ki so ostali od nedokončane gradnje, pomalicala zaloge iz nahrbtnika. Potem sva nadaljevala po prašni poti mimo naselij San Croce, Falcigiano in Santa Flora.

most preko reke Tibere

Še pred mostom preko Tibere sva že naletela na tablo, ki označuje mesto Sansepolcro in industrijsko cono tega mesta. Vendar je do centra mesta od mostu čez Tibero še 45 minut hoda. Na drugi strani reke naju je na križišču za bencinsko črpalko zelena puščica poslala na desno in ob avtocesti sva pešačila slab kilometer. Tam je potem prehod pod avtocesto in počasi sva prišla do prvih predmestnih hiš. Pot se nadaljuje mimo železniške postaje, nato preko proge v mesto skozi mestna vrata Porta del Ponte. Takoj za mestnimi vrati naju je markacija poslala v desno in že sva opazila, da stojiva pred samostanom Santa Maria dei Servi. Ura je bila točno 13.

v mestu Sansepolcro

Najin popotni tovariš Armando je že včeraj poklical miss Margherito in rezerviral spanje za nas štiri. Pozvonila sva na zvonec pri mogočnih lesenih vratih samostana in kaj hitro se je v italijanščini oglasil ženski glas. Povedala sva, da sva peregrina iz Slovenije in ko sva omenila Armanda, nama je takoj odprla vrata. Povedala je, da so ravno pri kosilu in prosila, ali se lahko vrneva čez pol ure. Odložila sva nahrbtnike na hodniku in se odpravila v mesto. Na glavnem trgu je bil ravno semanji dan, vendar so štante že pospravljali. Najprej sva se oglasila v turističnem uradu in zaprosila za karto mesta. Prijazna uslužbenka nama je na hitro pokazala najbolj zanimive točke znotraj mestnega obzidja. Takoj za nama pa je zaklenila vrata pisarne in šla domov na kosilo. Ogledala sva si mestne palače, katedralo, park s kipom slikarja in vojščaka Piera della Francesca, ki je očitno najbolj pomembna osebnost tega mesta. Poslikala sva tudi sorazmerno dobro ohranjeno mestno trdnjavo in mestno obzidje, v katerem so štiri lepo ohranjena mestna vrata. Jutri bomo mesto zapustili skozi Porta Romana, vrata, kjer vodi pot proti Rimu.

katedrala v Sansepolcru

V refugiu smo se znašli zopet stari znanci iz Capreseja, oba Brazilca in oba Italijana, oče in sin. Na novo pa smo se srečali s skupino 9 avstrijskih romarjev in romark, ki so svojo pot proti Assisiju začeli šele včeraj v La Verni. Prespali so malo naprej od Capreseja v nekem hotelu. Jutri nameravajo opraviti 11 ur dolgo pot preko samostana Montecasale do mesta Citta di Castello. Z Armandom sva se odločila, da mi ne bomo ubrali celotne poti po Camminu, saj je 11 ur hoje, še sploh pa strm vzpon na hrib, preveč za naši dve dami. Raje bomo pot skrajšali za kakih 10 km in se po cesti podali skozi San Giusto proti Cesalbi. Tam bomo zopet naleteli na markacije Cammina in do cilja sledili tej poti.

mestno obzidje

Večerjali smo kar v samostanu, vsi peregrini skupaj za isto mizo. Za večerjo so nam pripravili makarone s panceto, resnično al dente skuhane. To pomeni, da so bili še napol surovi. Ker za Danico nismo predhodno povedali, da je vegetarijanka, so se nam opravičevali in šli takoj kuhat še eno porcijo testenin, tokrat samo s paradižnikovo omako. Zraven so ponudili še popečene melancane, neko pecivo s krompirjem in lečo ter celo rdeče vino. Za glavno jed so bile hladne, zelo tanko narezane rezine neke odlične šunke, obenem z rukolo in zraven pečen mlad krompir, zopet v kombinaciji z melancani. Za sladico je bila neka hladna krema, v kateri je bilo čutiti tudi mascarpone. Okusna večerja, najbrž najboljša doslej. In to v samostanu. Gostilničar iz Buce de Michelangelo se lahko kar skrije pred temi gospodinjami iz foresterije samostana.