15.5.2014 etapa 10 Citta di Castello – Pietralunga, 32,5 km,

15.5.2014 etapa 10

Citta di Castello – Pietralunga, 32,5 km, 8,30 ure hoje, vreme pretežno sončno, okrog 20 stopinj

 

Zjutraj nas je vseh 5 peregrinov v rifugiu pri Guardii Civile vstalo že ob 6.uri. Z nami štirimi, ki smo že stalna ekipa, je bil ponovno tudi Italijan Giovanni, s katerim smo bili skupaj že v refugiu v Capreseju. Tam je bil z njim še oče, ki pa je iz Capreseja odšel domov. Giovanni je včeraj prehodil celotno traso Cammina od Sansepolcra do Castella, vključno s samostanom Montecasale. Kljub temu je bil že ob 14.uri v Castellu, kar pomeni, da res dobro hodi. Ker je v tem refugiu brezplačen wi-fi, sem na hitro še pogledal pošto in objavil rezultate zadnjega bridge turnirja BK Maribor, katere mi je na mail dostavil prizadevni Zvonko.

Po skromnem zajtrku in kavici iz avtomata v zavetišču smo že ob 7.uri odrinili na pot. Pred nami je najbrž najdaljša etapa na tem Camminu, po kilometrih in tudi časovno. Pot je ocenjena na cca 30 km, zanjo pa naj bi porabili od 8 do 9 ur. No, na koncu so naši GPS1 pokazali 32,4 km prehojene poti, zanjo pa smo potrebovali 8,30 ure. Giovanni kot prvi je prišel na cilj po 7 urah in pol.

o

beta se nam krasen dan

Na startu smo si pot nekoliko skrajšali z bližnjico mimo velike bolnice. To bližnjico smo si nagledali že prejšnji dan, ko smo iskali samopostrežbo. Seveda pa z njo nismo prihranili kaj več kot 5 minut hoje. Že na prvem krožišču pri bencinski črpalki smo bili spet na trasi Cammina. Včeraj zvečer je bila kar močna nevihta, zato se je kar malo shladilo in jutro je bilo dokaj sveže. Šele ko smo prišli v mesto Citta di Castello, po kakih 3 km hitre hoje, smo se toliko ogreli, da so flisi in srajce romali v nahrbtnike.

Mestu smo se izognili po levi, vzhodni strani. Šli smo mimo pokopališča, nato mimo ustanove Sacre Cuore in po dobri uri hoje smo bili na drugi strani mesta. Kaj kmalu smo zapustili asfaltno cesto in zavili v levo ter zagrizli v precej strm hrib. Po slabi uri hoje navkreber smo ponovno prišli na asfaltno cesto in do razcepa poti. V desno se je odcepila panoramska planinska pot CAI štev. 109, ki preko strmega vzpona po grebenu pripelje do refugia Candeggio. Tri romarske poti – Via Francigena, Via di Roma in naša pa nadaljujejo še nekaj časa naprej po asfaltni cesti.

kažipot

Vsi smo se nekako odločili za drugo varianto, čeprav smo nekateri med nami z obžalovanjem pogledovali nazaj na planinsko varianto. Najbrž je dileme presekal Giovanni, ki je povedal, da je na drugi varianti kmalu za prvim ovinkom bar. Seveda smo se ustavili v baru, Armando pa je počastil skupinico s kavicami. Po nekaj kilometrih asfalta je tudi naša pot krenila v desno v hrib in po slabih 4 urah hoje smo bili pri refugiu Candeggio, kjer se nam je z desne ponovno priključila pot štev. 109. Takoj za tem križiščem smo izbrali bližnjico, ki vodi mimo vasice Pagino. S to bližnjico smo krepko prehiteli romarja iz Vicenze, ki smo ga dohiteli malo prej. On se je ustavljal ob cesti in nam kazal rožice ter govoril latinska imena zanje. Najbrž kak upokojen profesor botanike.

potok z lepim dnom

Ko smo po tej strmi bližnjici presekali strmino in ponovno prišli na asfaltno cesto kakih 100 višinskih metrov više, smo si privoščili malico. Preoblekli smo tudi mokre majice. Potem pa naprej po cesti, ki je bila tako dotrajana, da bi težko rekel, ali je asfaltna ali makadamska. Nekaj po dvanajsti uri smo prišli do vasice Pieve dei Saddi, v kateri je cerkvica iz 4.stoletja, zraven nje pa naj bi bil hostel. Ko smo prišli do cerkvice, so se tam že sončili Giovanni in še dva italijanska romarja. Cerkvica je bila zaprta, prav tako hostel oziroma refugio. Menda ta refugio odprejo samo za večje, vnaprej naročene skupine. Cerkvica pa je tudi že tolikokrat prezidana, da ji nikjer več ni videti, da je res tako stara.

Pieve dei Saddi

Po dolgi pavzi smo spočiti nadaljevali s potjo. Še vedno je bila povsem v stilu tega Cammina. Hud vzpon, nato strmo navzdol v grapo in spet navzgor. Najprej smo se dvignili za 100 metrov na sedlo, potem smo se spustili zopet za 100 metrov, do turistične kmetije Poppi. Sledil je vzpon za 200 metrov, ponovno na višino okrog 610 m nad morjem. S sedla na tej višini smo na desni že zagledali vas Pietralunga globoko spodaj v dolini. A do tja smo imeli še dobre pol ure hoda.

Pietralunga je pred nami

Najprej 100 m navzdol, nato zopet na drugi strani reke slabih 100 višinskih metrov navzgor, do glavnega trga in cerkvice na njem. Tokrat spimo v farškem zavetišču, v katerem je le 9 postelj. Malo krožimo po glavnem trgu, poslikamo cerkvico in obrambni stolp iz 8. ali 9. stoletja.

v mestu Pietralunga

Armando intervjuva nekega starejšega domačina, kje bi lahko bilo naše prenočišče. Ta nas pošlje v uličico za cerkvijo, tam nam pa že prihaja nasproti naš italijanski prijatelj Giovanni in nam pokaže prava vrata. Refugio je res skromen. 9 ležišč v dvonadstropnih posteljah. Edino zgolj pritlično varianto je že zasedel Giovanni. En tuš in ena WC školjka v istem prostoru. A je videti solidno čisto. Za eno noč bo že.

Po tuširanju obesim mokre cunje na stojalo, nato pa kratek skok v mesto. V lekarni obnovim zaloge ibuprofena. Cena je podobna tistim v naših lekarnah, mnogo višja kot v Španiji. V trgovini iščem banane, a jih nimajo. Trgovka mi v dokaj dobri angleščini pove, da jih bo takoj dobavila, če lahko počakam 5 minut. Seveda se strinjam. V tem v trgovino pride še Armando, ki prav tako išče banane. Skupaj počakava nanje. In res pridejo čez par minut. Kupim jih kilo in pol, da se zahvalim trgovki za trud. Kupim še piškote, jogurt, pivo, jabolka. Zajtrk bo. Čez cesto najdem prijeten barček, pravzaprav picerijo. Imajo pizze, testenine in solate vseh vrst, cene pa so solidne. Tja bomo šli na večerjo. Najbrž okrog 19. ure zvečer. Vreme se nekaj oblači, temperatura je le še okrog 17 stopinj. Najbrž bo tudi nocoj deževalo. Dokler dežuje ponoči in je lepo podnevi, je vse v redu. Ko smo nekako zabijali čas do večerje, smo stopili še v bližnjo cerkev. Tam smo slučajno srečali župnika in šli z njim v zakristijo. Požigosal nam je credentiale in zavrtal luknjo v žepe. Čeprav v vodniku piše, da je cena za prenočišče v tem refugiu 8 eur, nam je on mirno zaračunal po 10 na glavo. Glede na to, da je ta refugio brez konkurence najslabši na celem Camminu, je cena kar malce pretirana.

v tem farovžu je naše prenočišče

Že nekaj minut pred 19. uro smo se postavili v vrsto pred vrata izbrane restavracije. Ura je bila sedem, pa 10 minut preko, pa 15 minut preko. Zmrzovali smo in se šalili na račun zaspanega birta, ko so se končno vrata le odprla. Kot prvi smo zasedli svojo mizo. K nam je prisedel še profesor iz Vicenze, ki je očitno že pogrešal tako pridne in radovedne poslušalce kot smo bili mi popoldan. Naročili smo vsak po dve jedi, večina po eno testenino in solato, Italijana pa namesto solate nekakšne zrezke. Pa tudi Armando si je privoščil zrezek Milanese, kar bi po naše pomenilo dunajca. Ko smo oddali naša naročila, so se v isti lokal pritolkli še avstrijski romarji, ki smo jih videli prvič v samostanu v Sansepolcru pri večerji. Zelo so se nas razveselili, rokovanju in objemanju ni bilo in ni bilo konca. Okrog 21. ure zvečer smo le nekako zaključili z večerjo in se odpravili spat v mrzel refugio. Debele odeje pa so pomagale rešiti tudi ta problem.