10.5.2014, etapa 5 Camaldoli – Biforco

10.5.2014, etapa 5

Camaldoli – Biforco, cca 23 km, 8 ur hoje, vreme sončno

Zjutraj smo v refugiu pri prijazni Martini imeli še skupen zajtrk z obema Italijanoma in Miharu. Oni trije bodo odšli kmalu za nami, z avtomobilom. Miharu se bo odpeljala do Chiuse La Verne, kjer bo dva dni počakala na Armanda. Italijana se bosta odpeljala le 10 km do Badia Prataglie, od tam pa bosta opravila dolgo etapo mimo Biforca do La Verne, kjer imata rezervirano spanje v samostanskem refugiu. To je bila velika želja Italijanke Daniele, spanje tam si je rezervirala že kar nekaj tednov vnaprej.

Mi trije smo odšli „od doma“ ob 07.30 uri. Najprej smo se spustili nazaj v vasico Camaldoli, pri samostanu zavili preko mostu in takoj za mostom zagrizli strmo v klanec. Lepa planinska pot nas je kmalu ogrela in najprej flis, potem pa še srajca sta romala v nahrbtnik.

Po dobri uri hoje smo bili pri refugiu Catozzo, ki je le zasilno zavetišče za planince v primeru slabega vremena. Je na višini cca 1100 m. V njem ni ležišč, le odprt kamin in nekaj klopi.

rifugio Catozzo

Vzpenjali smo se še dobre pol ure in prišli na vrh Poggio Brogli, visok dobrih 1200 m. Nekaj kilometrov smo prehodili skoraj naravnost po grebenu, pot je le malo vijugala navzgor in navzdol. Potem se je pričel strm spust v večji kraj Badia Prataglia. Tja smo prišli po 4 urah hoje, ob 11.3o uri. Stopil sem v trgovino in kupil škatlo sladoleda za Danico in steklenico piva 0,66 zase. Brazilec Armando je ostal pri vodi iz nahrbtnika. Po dobre pol ure počitka smo krenili naprej.

Badia Prataglia

Kraj Badia Prataglia je na višini cca 750 m, za nadaljevanje poti do vasi Frasinette bomo morali ponovno navkreber na višino preko 1100 m in se potem spustiti navzdol na cca 800 m, kjer leži vasica. Dobro uro smo se vzpenjali, dokler nismo dosegli vrha Poggio Cesta. Od tam se peščena, mestoma z gruščem posuta strma pot spušča proti vasici.

spust proti Frasinetti

Med hojo smo parkrat morali odpirati lese, s katerimi so zaprti posamezni pašniki (lesa je cancello po italijansko). V Frasinetti smo prišli le do prve hiše, ko je pot že zavila v desno in nazaj navzgor na hrib. Do Rimbocchia imamo še dve uri hoje. Le prve pol ure gre pot navkreber, potem se prične strm spust. Tik pred vasjo je obvestilo, da je pred nami varianta. Krajša, a težja pot naj bi merila le 300 m, daljša in lažja pot pa 500 metrov. Odločimo se za lažjo pot in najbrž se odločimo narobe. Cesta navzdol je strma, da bolj ne more biti in le stežka zaviramo, da se ne podričamo po strmini. Težja pot gre najbrž v okljukih in v stopnicah, kjer je spuščanje vseeno nekoliko lažje kot zaviranje na grušču in drobirju. A zdaj je že, kar je. Po slabem kilometru tega napornega spusta pridemo na asfaltno cesto v kraju Rimbocchi.

le še 1 km do Biforca

Vasica je majhna, res majhna in popolnoma opustela. Zato kar takoj odrinemo dalje proti refugiu v kraju Biforco. To je 2 km oddaljena vasica, seveda vsaj 100 višinskih metrov nad Rimbocchiem. Dobrih 20 minut rinemo v breg, pri tem s pridom uporabimo dve označeni bližnjici čez travnike. Z lahkoto najdemo refugio sredi vasi, poleg njega pa trgovino in bar v enem prostoru. Vsi vaščani namreč sedijo na vrtu pred trgovino, eni ližejo sladolede, drugi držijo v rokah pivo. Vsi nam mahajo in kažejo, da je vhod v refugio na levi.

pevski zborček med nastopom v vasi biforco

Refugio je prazna stanovanjska hiša, nekako prilagojena za peregrine. Spodaj je kuhinja z orjaškim kombiniranim plinskim in električnim štedilnikom, velikim hladilnikom in še večjim odprtim kaminom. Močno smrdi po dimu. Prvo nadstropje za nas ni dostopno, vendar tam trenutno ne biva nihče. V drugem nadstropju so spalnice. Z Danico dobiva zakonsko posteljo z neverjetno mehkimi madraci, da se ugrezneva skoraj do tal. V sosednji sobi se razkošati Armando. Na hodniku sta dve kopalnici z WC-ji, spodaj je balkon, kjer lahko obesimo perilo. Po tuširanju in pranju cunj se odpravim po nakupih. Špageti, sugo, tuna v konservi, kava, mleko. Zelenjave nimajo nobene, vse so pokupili že zjutraj, mi ponosno razlaga trgovka, barmanka in hospitalera v eni osebi, starejša ženica Fiorella. Vzamem pač pivo in sladoled namesto sadja.

Doma skuhamo špagete, navrh si privoščimo še kofe z mlekom. Medtem nam otroci zunaj priredijo koncert. Zgleda, da gre za nekak vsakoletni pevski nastop otrok ob nekem lokalnem verskem prazniku. Nekaj odraslih igra na instrumente, cel kup deklic prepeva, starši jih navdušeno spodbujajo. Koncert traja kar celo uro. Starejši domačini pa se ne dajo motiti. Ves ta čas v gostilni dokaj mirno igrajo karte. Med množico se drenjajo trije psi, eden med njimi je velik bel, dva sta manjša, gnečo povečuje še en skuštran maček. Mamice z dojenčki hodijo sem in tja po trgu. Pravi živžav. Žal moramo mi romarji iti spat, ker smo res utrujeni po napornem dnevu.

Ko smo že v postelji, pride na obisk hospitalera Fiorella. Pove, da jutri odpre trgovino šele ob 9. juri in da je zato prišla po denar za spanje in požigosat naše romarske pasoše. Plačamo ji po 10 eur na glavo, ona pa nam „poštempla“ credentiale. In lahko gremo nazaj spat.