5.5.2014 pot Ljubljana - Dovadola

5.5.2014 Ljubljana – Dovadola

Iz Ljubljane sva odšla ob 06.00, z GoOpti kombijem sva se peljala v Bologno, na letališče Marconi. V Fernetičih smo se ustavili na pumpi, pobrali še osmega potnika in nabavili časopise ter bonbone. Eden je izstopil na letališču Ronke, potem smo dva pustili še na letališču v Trevisu. Kmalu po 9. uri smo se ustavili na prvem počivališču takoj za Benetkami, le malo pred Padovo. Kavica in še 120 km do Bologne. Na letališče Marconi smo prispeli ob 11.30 uri.

Iskal sem avtobus, ki naj bi povezoval letališči Bologna in Forli, kot je obljubljal Internet. Res je tak avtobus, a vozi le dvakrat dnevno. Čakati bi morala do 17.30 ure. Preveč. Šla sva na letališki shuttle, ki naju je potegnil na železniško postajo v Bologni.

Bologna

Najprej sva šla preverit avtobuse za Forli. Nada, zero, non. Nazaj na železniško postajo. Na avtomatu sva kupila karti za 2.razred – 5,70 evra po glavi, nato sva se odpravila na peron 6. Ob 12.35 odhod proti Forliju. Vlak drvi kot obseden, oba se prestrašiva, ko v šipe močno udari veter od nasproti vozeče rakete. Po 50 minutah sva v Forliju. Na avtobusni postaji za medkrajevne avtobuse poiščeva peron 5, kjer stoji avtobus št. 127 za Dovadolo. Dve coni je oddaljena, kar pomeni, da dobiva vsak po dve karti, za vsako cono po eno. Vsaka stane 2 eur. Rabim kar nekaj časa, da izračunam grand total in plačam vozniku zahtevanih otto eur.

avtobusna postaja v Forliju

Bus za Dovadolo pobira šolarje po celem Forliju, nato preko neštetih krožišč počasi le zapustimo mesto in se odpeljemo proti hribom, ki se rišejo na zahodu. Dovadola je od Forlija oddaljena dobrih 20 km. Leži v soteski ob rečici, ki si je v milijonih let izdolbla kar lepo strugo skozi plasti peščenjaka. Poiščeva opatijo svetega Andreja, v kateri naju čaka opat don Alfeo.

zavetišče v Dovadoli

On naj bi nama pripravil credentiale in gradivo z opisom poti. Midva ne znava italijansko, on ne zna slovensko, niti angleško ali nemško. Le z muko izpolnimo vse potrebne obrazce. Dobiva romarski pasoš in opis posameznih etap poti. Seznam zavetišč v angleščini imam že s seboj, zato ne vzamem ponujene italijanske verzije od opata. Dobila sva credentiale z zaporednima številkama 96 in 97, kar pomeni, da letos še ni šlo sto romarjev po tej poti. Plačava zahtevanih 46 eur (15 je pasoš, 8 spanje v zavetišču). Nato greva malo po vasi.

Dovadola

V piceriji zaman čakava, da se naju usmilijo, čeprav jo odprejo točno ob 17. uri. Sediva na vrtu, postrežbe od nikoder, čeprav nekdo odpira rolete, pospravlja notri mize in šank. Grem noter, da bi kaj naročil, pa nikjer nikogar. Tako se odpraviva dalje po vasi. Greva poiskat začetek Cammina, ki je tik pred vstopom v vas Dovadola. Tam je treba kreniti desno v hrib (oz. levo, če prideš nazaj od zavetišča).

Še sladoled pred večerjo, nato pa kopalnica in postelja. V albergu se nas nabere 7 romarjev, ki bomo naslednji dan krenili na pot. En brazilski par, en italijanski par, solo Italijanka in midva Slovenca.

Jutri bo kar naporno. Čaka naju 21 km poti in 400 m višinske razlike v prvih urah hoje.

6.5.2014 etapa 1 Dovadola - refugio Capannina

Dovadola - Marzanella – 21 km

Start ob 7.15, cilj ob 14.30, skupno 7,15 ur hoje. Vreme v glavnem sončno, do 26 stopinj.

V opatiji sv. Andreja smo vstali ob 6.30. Ker ni bilo zajtrka, smo ob 7.uri že odšli na pot. Bilo nas je sedem romarjev. Mlada Italijanka je izginila že navsezgodaj zjutraj, ne da bi nas sploh zbudila. Menda planira že prvi dan opraviti kar dve etapi in je ne bomo več videli. Ostali so Brazilec Armando z japonsko ženo Miharu, italijanski par Daniela in Ezio iz Brunica ter midva z Danico. Vsi smo že bili poprej na Camino Frances, Brazilca seveda tudi na portugalskem caminu.V Dovadoli je zraven pošte majhen barček, kjer odpirajo že ob šestih zjutraj. Tja sva šla na kavico, potem pa ob7.15 pričela najin Cammino. Pot vodi nazaj skozi vas do table, ki označuje začetek naselja. Tam zavije v hrib, proti vrhu Monte Paolo. Na vrhu hriba je salezijanski samostan.

belo zeleno rdeče puščice označujejo našo pot

Po dobri uri strmega vzpona, dvignili smo se za dobrih 300 metrov, sva na križišču, kjer je komuna Don Paola. Mislim, da se tam zdravijo odvisniki od mamil. Desno vodi odcep do kak kilometer oddaljenega samostana Eremo – Santuario San Antonio, Camino se nadaljuje v levo. Vendar je v vodniku predviden tudi obisk samostana, zato zavijeva v desno. Po dobrem kilometru hoje po asfaltni cesti sva pri samostanu.

Ogledava si notranjost cerkvice, Danica pa prižge svečo za srečo na poti. Potem pri bratih zaprosim za žiga v najine credentiale. Ogledava si še Alejo mozaikov, ki je v parku pred samostanom. Nato na klopci v senci pomalicava hrano iz nahrbtnika. 

Aleja mozaikov

Ob pol deseti uri nadaljujeva pot. Najprej se vrneva do križišča, potem nadaljujeva po lepi potki med travniki in gozdovi. Pot je dobro označena z zelenimi puščicami in tablicami s simbolom italijanske zastave – modro, zeleno in bela. V pomoč so tudi rumene table, ki označujejo Camino sv.Andreja, le da te kažejo v nasprotni smeri od najine.

Nekaj časa pot gre navzgor in navzdol, potem se prične vzpon po asfaltni cesti na Monte Trebbio.Vrh je 765m visoko. Zjutraj smo začeli na 123 m nadmorske višine. Med vzpenjanjem naju prehitevajo kolesarji. Očitno jim je ta hrib priljubljen cilj. Na vrhu hriba je zanimiv spomenik kolesarjem.

spomenik kolesarju

Po krajšem počitku nadaljujeva pot. Sledi najlepši del današnje etape, vzpon na greben in hoja po travnatem grebenu. Na lepem razglednem mestu se ustaviva in malo sezujeva čevlje. Nekaj časa se razgledujeva po pokrajini Emiliji Romagni, ki leži pod najinimi nogami. Kmalo pa me topel sonček premaga in utonem v prijeten dremež. Po slabi uri lenarjenja se odpraviva dalje. Malo pred posestvom Montebello dohitiva oba Brazilca. Onadva sta se ustrašila zaprtih vrat posestva in rinila po neki slabo vidni potki levo v hrib. Midva sva si ogledala napise na vratih posestva in tudi s pomočjo vodnika ugotovila, da pot vodi naravnost čez posestvo. Gre za 320 hektarov veliko posest, kjer se ukvarjajo z gospodarjenjem z gozdovi. Je zelo lepo urejeno.

Ko smo na drugi strani prišli izven ograje posestva, nas je tabla opozorila, da je do rifugia Capaninna le še 4,5 km poti. Po krajšem vzponu smo prišli do turistične kmetije v kraju Marzanella. Od tam naprej pot vodi po cesti. Rifugio Capanina je 630 m oddaljen od poti Camina, do njega se je treba spustiti po gramozni cesti. Hospitalero Silvio sem poklical po telefonu že dopoldan in najavil najin prihod. Ob prihodu so naju pozdravili trije psi, očitno pobrani iz zavetišča. Psička z imenom Bianca je imela veterinarski zvon okrog vratu,zgleda, da je bila pravkar operirana. Drugi mešanček je gluh, tretji je majhen in prijazen črn kužek. Že po nekaj minutah smo bili prijatelji, le Bianca se je držala bolj po strani. Je zelo nezaupljiva, najbrž ima slabe izkušnje z ljudmi.

Opazila sva, da je gospodinja med permakulturniki, saj je imela lepo urejene visoke grede, pokrite s slamo. Po rednih romarskih opravilih – tuširanje, pranje perila, predvsem pa nogavic, smo se malo sončili na vrtu, psi pa so nam pri tem pomagali. Vztrajno so beračili za piškote ter za salamo, katero sem imel v vrečki pri nogah.

Večerjo nam je hospitalera pripravila za ob pol osmih. Za mizo so bili z nami tudi njeni domači – mož, sin Danilo in hčerka Anita. Skuhala nam je makarone s krompirjem in brokolijem, spekla domač kruh in kolač iz zelišč. Zraven je ponudila še narezek s salamo in sirom ter paradižnike z mozzarello. Pa tudi liter črnega se je znašel na mizi. Pri pogovoru se je izkazalo, da je gospodinja doma iz Brazilije in da seveda zna portugalsko, tako da se je z obema Brazilcema ves čas pogovarjala v njunem jeziku, torej brazilski varianti portugalščine. Poleg tega zna špansko, francosko, nemško in angleško. Dela pa doma kot hospitalera! Rekla mi je, da svojega malega koščka raja ne bi zamenjala za nobeno službo na svetu. Tu je srečna s svojo družino. In menim, da se je zelo pametno odločila. Tam gori je res pravi raj.

zavetišče Capanina

Po večerji zgodnji odhod v posteljo, jutri bo zopet naporen vzpon.

7.5.2014 etapa 2 Marzanella – Premilcuore

Capanina - Marzanella – Premilcuore, 19 km 
 

Start ob 7.30 uri, cilj ob 13.30 uri, 6 ur hoje. Vreme pretežno oblačno.

Zajtrk smo pospravili v refugiu Capanina pri gostiteljici Silviji. Ponudila nam je belo kavo, zraven pa doma pečen bel kruh, maslo, piškote in celo vrsto domačih marmelad – jagodna, ribezova, robide, slive. Po zajtrku sva se odpravila na pot kot prva. Kmalu za nama sta krenila še Brazilca, katera sva opazila za seboj že pri prvem vzponu.

Najprej sva se vrnila na cesto, potem pa zavila v levo proti cerkvici Santa Maria di Monte Castello. Tam je križišče cest, ki vodijo proti krajema Tredozio in Rocca San Casciano, najina pot pa je šla naravnost, proti kraju Monte Busca.

Vasica Monte Busca je na vrhu hriba, na višini cca 700 m nad morjem. Tam se prične dolg in strm spust proti 8 km oddaljenemu kraju Portico. Prvih nekaj kilometrov sva hodila navzdol po zavitih serpentinah asfaltne ceste. V enem izmed ostrih ovinkov pa sva zavila z asfaltne ceste na slabšo dovozno cesto proti turistični kmetiji La Montanara. Mimo te kmetije (med drugim imajo tudi farmo nojev), sva se med polji spuščala proti Porticu, ki leži v dnu doline ob manjši reki. Nadmorska višina tega kraja je le še cca 300 m. Lep spust!

Pred nama pa je še en strm vzpon – na Monte Orlando z višino 700 m in ponovno spust na cca 400 m nadmorske višine, kjer je kraj Premilcuore, najin današnji cilj. Vendar najprej malo počitka v Porticu! Ob 9.40 uri, po dobrih dveh urah hoje, sva bila v kraju Portico. Takoj za mostom čez rečico sva ob poti „našla“ odprt bar in se odločila za krajši počitek.

prijetni barček v Porticu

Naročila sva dve veliki kavi z mlekom in kupila še paketič piškotov. Ko sva se že odpravljala naprej, sta prisopihala oba Brazilca. Ženska je delovala zelo utrujeno in se je ves čas pritoževala, da je pot na tem Caminu preveč strma zanjo. V Porticu naj bi bila doma Dantejeva Beatrice. Videla sva njeno domačijo s trga, a za oglede ni bila dostopna.

Z Danico sva krenila skozi stari del mesta Portico preko visokega loka starega mostu na drugo stran reke.

stari most v Porticu

Tam se je kaj kmalu pričel strm vzpon po tlakovani potki skozi gozd. Po dobre pol ure sva že bila visoko nad mestom in odpiral se je razgled nazaj na Monte Busco in naprej na Monte Orlando. Po dobri uri naporne hoje sva bila na sedlu in pot je zavila v desno po grebenu proti vrhu Monte Orlando.

na grebenu

Ves čas sva hodila tesno nad prepadi, a je pot tako lepo speljana ob robu grebena, da tega nisva niti opazila, dokler nisva prišla po razgled na rob grebena. Po slabi uri hoje po razglednem grebenu se je pot obrnila strmo navzdol. V bližini kmetije Casalino sva si poiskala prijetno mestece za počitek in pomalicala zaloge iz nahrbtnika. Potem sva nadaljevala strmi spust, ki se konča tik pred tablo, katera označuje začetek mesta Premilcuore.

pot je razgledna

Ko sva prišla do prvih hiš mesta, je preko ceste k nama pritekla ženska:“Buongiorno, I'm Carla“. Po italijansko nama je razložila, da je tukaj pri njej rifugio in da mestni (municipal) refugio sploh še ni odprt. Cena za spanje pri njej je 8 evrov, trgovina je le 20 metrov naprej, do restavracije v mestu pa naju lahko zapelje ona s svojim avtom, če bova to želela. Medtem so se mimo pripeljali karabinjerji in naenkrat sva bila midva pozabljena. Vsaj 15 minut je klepetala z njimi kar sredi ceste, za naju se ni več zmenila. Končno je le prenehala s klepetom, se vrnila k nama in povedala, da gre v trgovino po prijateljico, ki zna angleško. Ona nama bo razložila vse, kar želiva vedeti. Res je čez kako minuto prišla mlajša ženska, trgovka, ki nama je pokazala spalnico in kuhinjo v rifugiu, povedala, da imava toplo vodo, opremljeno kuhinjo s štedilnikom in hladilnikom, kavo, čaj, mleko in piškote za zajtrk, vse to za ceno 8 evrov. Lepo, sploh če upoštevamo, da je bil tam še televizor. Nisva sicer nameravala gledati mehiških nadaljevank, a vedno je dobrodošlo, če lahko kje pogledaš vremensko napoved za naslednji dan. Ko sva šla od doma, je bil za četrtek napovedan dež. Danes je bilo precej oblačno in vetrovno. Najbrž bo že ponoči deževalo.

pogled na Premilcuore z okna najinega prenočišča

V trgovini sva nabavila špagete, omako z baziliko, tuno v konservi in paradižnik. Danes bomo kuhali doma. Kaki dve uri za nama sta v rifugio prispela še Brazilca Armando in Miharu. Ona je bila izredno utrujena. Armando pravi, da bo jutri do Corniola najbrž šla s prevozom. Očitno nima kondicije za te strme vzpone in spuste. Z Danico sva se takoj sporazumela, da jih bova povabila k najini večerji. Špagetov imava dovolj za vse.

večerja z brazilskim parom

Ponoči je močno deževalo, zjutraj je posijalo zopet sonce.

8.5.2014 etapa 3 - Premilcoure – Corniolo

8.5.2014 etapa 3 - Premilcuore – Corniolo, 21 km 
 

Start ob 7.30 uri, prihod na cilj ob 14.uri, 6,30 ure hoje, sončno.

Zjutraj sva zajtrkovala v refugiu, pospravila sva zaloge od prejšnjega dne. Jaz sem pojedel špagete s tuno, Danica kruh z maslom. Oba pa sva popila orjaško šalico kave z mlekom. Odšla sva ob 7.30 uri, z nama je šel tudi Armando. Miharu bo to etapo šla z avtom, hospitalera Carla jo bo zapeljala celo pot v Corniolo.

izhod iz vasi Premilcoure

Prva dva kilometra smo trije peregrini pešačili po asfaltu do centra vasi Premilcuoro in potem naprej proti refugiu Ca Ridolla, ki leži ob reki Rabbi kak kilometer nad vasjo. Tam je camping, restavracija, teniška igrišča, prostori za piknike v naravi. Velik kos travnika je urejen za jahanje. Pravi športni center.

agriturismo Ridolla, kjer lahko najameš konja

Od refugia naprej smo se počasi pričenjali vzpenjati po planinski poti štev. 317. Ker je včeraj močno deževalo, je bila pot mestoma zelo razmočena in blatna. Ko pa smo prišli do gozda, kjer so pred kratkim opravljali vlako podrtega drevja, je postala pot skorajda neprehodna. Vsi trije smo preskakovali luže in iskali najlažjo pot preko blata.

blatna pot ob reki

Po dobri uri hoje se je pot začela dvigati bolj strmo in blata je bilo manj. Hodili smo po poti, ki je bila bolj podobna hudourniku kot urejeni planinski poti. Povsod se je še poznalo, da je včeraj tam drla voda. Klanec je postajal vse bolj strm in počivali smo vse pogosteje. Nekajkrat smo ob poti opazili opuščene in razpadajoče hiše, zgrajene iz kamna. Najbrž gre za opuščene pastirske stane.

strm vzpon skozi gozd

Ob 12. uri smo končno prišli na vrh vzpona, na hrib z imenom Monte Merli, visok cca 1100 m. Tam smo si privoščili daljši počitek. Od Monte Merla naprej vodi proti Monte della Fratta dobro utrjena gozdna cesta. Urejeni so odtočni kanali, pot je mestoma podzidana. Vidi se, da je pred časom bila ta planina dobro obiskana. Danes pa nismo na celi poti srečali nikogar. Po dobri uri hoje po tej gozdni poti smo prišli do refugia di Fratta, vendar je bil zaprt. Gozdna pot se je še nekaj sto metrov ovijala okrog hriba Monte Guffone, potem pa se je začela počasi spuščati v dolino.

Po dobrem kilometru spusta smo zapustili gozdno cesto in se pričeli spuščati še bolj strmo po lepo označeni in dobro shojeni planinski poti štev. 267. Kmalu smo na desni pod seboj opazili par hiš naselja Valpisella. Čez nekaj minut smo se spustili iz gozda na asfaltno cesto in po dobrem kilometru hoje po njej prišli do prvih hiš naselja Corniolo. Refugio smo našli takoj, saj je tik ob cerkvici, ki je ena izmed prvih stavb, ko prideš v naselje.

naselje Corniolo

Refugio je bil nekoč hlev za mule, vendar so ga pridni domačini preuredili in je sedaj kar lepo urejen za pohodnike. V pritličju je kuhinja s plinskim štedilnikom in gašperček na drva za ogrevanje. Refugio nima stalno prisotnega oskrbnika, zato je tam nastavljena blagajna, v kateri smo pustili po 8 eur za vsakega. V kraju sta dve restavraciji (ristorante Pini in ristorante Da Gigino), ki ponujata menu peregrino za 12 evrov. Trgovina je odprta le v času med 7.30 in 12.30, kar je za nas romarje žal manj uporabno. V vas pridemo prepozno, pa tudi zjutraj ob času odpiranja večinoma že odrinemo na pot. Jutri bo etapa dolga vsaj 9 ur, zato bomo morali kreniti na pot res zgodaj. Čaka nas vzpon od 600 na 1500 m in ponovno spust na 700 m nadmorske višine.

rifugio v Corniolu

9.5.2014 etapa 4 Corniolo – Camaldoli

9.5.2014 etapa 4

Corniolo – Camaldoli, 24 km, 8 ur 30, vreme sončno. 

 

Zjutraj še pred 7. uro sem najprej stopil do trgovine, k sreči je bila že odprta. Nakupil sem nekaj hrane za malico po poti ter mleko za jutranjo kavico. Po zajtrku iz lastnih zalog in kavici iz zalog v refugiu smo na pot odrinili ob 7.45. Zopet smo bili v skupini trije. Z nama je šel Brazilec Armando, njegova žena Miharu bo tudi to etapo opravila z avtom.

Prva dva kilometra smo šli po asfaltni cesti. Najprej skozi majhno naselje Lago, pri prvi serpentini ceste, ki vodi na sedlo Passo Calla, pa smo krenili v desno preko mostu na drugo stran reke. Po lepi cesti smo še dvakrat prečkali reko preko mostov Ponte Ilario in Ponte Cesare. Pot ves čas vijuga levo in desno, vmes je nekaj kar dolgih odsekov spusta. Zoprno, ker veš, da boš vsak zapravljen višinski meter moral pridelati nazaj. Po dobri uri ne preveč naporne hoje smo prišli do cerkvice San Agostino.

cerkvica San Agostino

Tu se začne nekoliko bolj strm vzpon.

Mimo opuščenih hiš Casa Castagnoli in Villaneta, ves čas ob rečici, smo se strmo povzpeli do vasice Campigna. Tam hiš pravzaprav ni, le hotel z bazenom in teniškim igriščem. Do sem smo hodili dobre tri ure. Privoščili smo si počitek in malico.

Campigna

 

Zadnji del vzpona do sedla Calla je res zelo strm. Pot je tlakovana, ker pa je bila še vedno mokra od dežja, je bilo treba pri hoji kar paziti. Nekaj minut čez dvanajsto smo bili na sedlu Calla in tam sem opazil italijanska prijatelja Ezia in Danielo, ki sta prav tedaj krenila s sedla naprej. Onadva sta si tik za naseljem Lago izbrala planinsko pot štev. 359(?), ki tam krene v desno strmo navzgor. Pot je po njunih besedah zelo lepo speljana, predvsem pa na soncu in mnogo krajša od pretežno senčne poti Cammina ob reki.

tlakovana pot proti sedlu Calla

S sedla Passo della Calla (nadmorska višina 1295 m) krene kolovoz najprej proti vrhu Poggione, ki je visok cca 1415m.

na sedlu

Od tam se zlagoma vzpenjamo proti vrhu Poggio Scali, visokemu 1520 m. To je najvišja točka na celotnem Camminu Assisi. Pot je ves čas dokaj zložna, široka in mehka za hojo. Urejeno je celo odvodnjavanje. Ves čas hodimo po meji med pokrajinama Emilija Romagna in Toscana, ki je na naši desni. Globoko pod seboj vidimo umetno jezero elektrarne malo nad Corniolom, z vrha pa v daljavi tudi slutimo Jadransko morje in Rimini. Tik pred vrhom je ob poti kapelica, posvečena Madonni del Fuoco.

kapelica tik pod vrhom Poggio Scali

Od vrha Scali se pot prične počasi spuščati, sprva res zelo počasi. Na sedlu La Scossa se pot ponovno dvigne za cca 80 višinskih m, potem se prične nekoliko bolj strm spust proti samostanu Camaldoli. V zadnjem delu poti nad samostanom postane pot zelo grda, posuta z velikimi kamni. Tam smo srečali dve nuni v sandalih, ki sta rinili navzgor. Vprašali sta nas za pot proti samostanu. Mi smo kazali, da je samostan v smeri, od katere prihajata, a se nismo mogli sporazumeti. V tem sta nas dohitela oba Italijana in se pomenila z nunama. Onidve sta želeli opraviti krožno pot navzgor in sta spraševali, koliko je še do križišča, kjer pot obrne v desno in navzdol, zopet nazaj k samostanu.

samostan v Camaldoliju

V okolici samostana je kar mrgolelo nun v črnih oblačilih, pred samostanom pa je bila kopica avtomobilov. Samostan je menda odprt za obiskovalce, vsaj cerkvica in samostanska lekarna z domačimi homeopatskimi zdravili. Veliko nun je tudi imelo obiske svojcev, videli smo jih posedati po klopcah naokrog samostana. Natočili smo si hladne vode pri samostanskem studencu, nato pa se po strmi poti, ki večkrat prečka cesto, spustili naravnost navzdol v Camaldoli. To nam je vzelo največ pol ure časa. V kraju Camaldoli smo poslikali tamkajšnji samostan, si pogledali nadaljevanje poti za naslednji dan, nato pa mimo restavracije krenili v hrib proti gozdarskemu rifugiu. Ta je skrit v gozdičku nad cesto, dober kilometer in slabih 100 višinskih metrov nad mestom. Tu nas je sprejela prijazna hospitalera Martina. Naročil sem liter vina za vse, ona je prinesla kruha in sira ter čips. Komaj smo izpraznili prve čaše vina, že sta za nami prišla še Italijana in se nam pridružila pri polni mizi.

stari kostanj

V bližini rifugia je 500 let star kostanj, kar je največja lokalna znamenitost in z Armandom sva ga šla obiskat. Ob pol osmih smo imeli večerjo, makarone z omako, povrh še svinjski zrezek in pecivo. Zraven vino. Za vse skupaj s spanjem in zajtrkom vred je hospitalera želela 18 evrov. Res poceni. Sobe so bile zelo mrzle, zato se nas je vseh šest zdrenjalo v isto sobo in tja smo odnesli edini kalorifer. Potem pa smo se zavlekli v spalne vreče. Dan je bil kar naporen. Lahko noč!

10.5.2014, etapa 5 Camaldoli – Biforco

10.5.2014, etapa 5

Camaldoli – Biforco, cca 23 km, 8 ur hoje, vreme sončno

Zjutraj smo v refugiu pri prijazni Martini imeli še skupen zajtrk z obema Italijanoma in Miharu. Oni trije bodo odšli kmalu za nami, z avtomobilom. Miharu se bo odpeljala do Chiuse La Verne, kjer bo dva dni počakala na Armanda. Italijana se bosta odpeljala le 10 km do Badia Prataglie, od tam pa bosta opravila dolgo etapo mimo Biforca do La Verne, kjer imata rezervirano spanje v samostanskem refugiu. To je bila velika želja Italijanke Daniele, spanje tam si je rezervirala že kar nekaj tednov vnaprej.

Mi trije smo odšli „od doma“ ob 07.30 uri. Najprej smo se spustili nazaj v vasico Camaldoli, pri samostanu zavili preko mostu in takoj za mostom zagrizli strmo v klanec. Lepa planinska pot nas je kmalu ogrela in najprej flis, potem pa še srajca sta romala v nahrbtnik.

Po dobri uri hoje smo bili pri refugiu Catozzo, ki je le zasilno zavetišče za planince v primeru slabega vremena. Je na višini cca 1100 m. V njem ni ležišč, le odprt kamin in nekaj klopi.

rifugio Catozzo

Vzpenjali smo se še dobre pol ure in prišli na vrh Poggio Brogli, visok dobrih 1200 m. Nekaj kilometrov smo prehodili skoraj naravnost po grebenu, pot je le malo vijugala navzgor in navzdol. Potem se je pričel strm spust v večji kraj Badia Prataglia. Tja smo prišli po 4 urah hoje, ob 11.3o uri. Stopil sem v trgovino in kupil škatlo sladoleda za Danico in steklenico piva 0,66 zase. Brazilec Armando je ostal pri vodi iz nahrbtnika. Po dobre pol ure počitka smo krenili naprej.

Badia Prataglia

Kraj Badia Prataglia je na višini cca 750 m, za nadaljevanje poti do vasi Frasinette bomo morali ponovno navkreber na višino preko 1100 m in se potem spustiti navzdol na cca 800 m, kjer leži vasica. Dobro uro smo se vzpenjali, dokler nismo dosegli vrha Poggio Cesta. Od tam se peščena, mestoma z gruščem posuta strma pot spušča proti vasici.

spust proti Frasinetti

Med hojo smo parkrat morali odpirati lese, s katerimi so zaprti posamezni pašniki (lesa je cancello po italijansko). V Frasinetti smo prišli le do prve hiše, ko je pot že zavila v desno in nazaj navzgor na hrib. Do Rimbocchia imamo še dve uri hoje. Le prve pol ure gre pot navkreber, potem se prične strm spust. Tik pred vasjo je obvestilo, da je pred nami varianta. Krajša, a težja pot naj bi merila le 300 m, daljša in lažja pot pa 500 metrov. Odločimo se za lažjo pot in najbrž se odločimo narobe. Cesta navzdol je strma, da bolj ne more biti in le stežka zaviramo, da se ne podričamo po strmini. Težja pot gre najbrž v okljukih in v stopnicah, kjer je spuščanje vseeno nekoliko lažje kot zaviranje na grušču in drobirju. A zdaj je že, kar je. Po slabem kilometru tega napornega spusta pridemo na asfaltno cesto v kraju Rimbocchi.

le še 1 km do Biforca

Vasica je majhna, res majhna in popolnoma opustela. Zato kar takoj odrinemo dalje proti refugiu v kraju Biforco. To je 2 km oddaljena vasica, seveda vsaj 100 višinskih metrov nad Rimbocchiem. Dobrih 20 minut rinemo v breg, pri tem s pridom uporabimo dve označeni bližnjici čez travnike. Z lahkoto najdemo refugio sredi vasi, poleg njega pa trgovino in bar v enem prostoru. Vsi vaščani namreč sedijo na vrtu pred trgovino, eni ližejo sladolede, drugi držijo v rokah pivo. Vsi nam mahajo in kažejo, da je vhod v refugio na levi.

pevski zborček med nastopom v vasi biforco

Refugio je prazna stanovanjska hiša, nekako prilagojena za peregrine. Spodaj je kuhinja z orjaškim kombiniranim plinskim in električnim štedilnikom, velikim hladilnikom in še večjim odprtim kaminom. Močno smrdi po dimu. Prvo nadstropje za nas ni dostopno, vendar tam trenutno ne biva nihče. V drugem nadstropju so spalnice. Z Danico dobiva zakonsko posteljo z neverjetno mehkimi madraci, da se ugrezneva skoraj do tal. V sosednji sobi se razkošati Armando. Na hodniku sta dve kopalnici z WC-ji, spodaj je balkon, kjer lahko obesimo perilo. Po tuširanju in pranju cunj se odpravim po nakupih. Špageti, sugo, tuna v konservi, kava, mleko. Zelenjave nimajo nobene, vse so pokupili že zjutraj, mi ponosno razlaga trgovka, barmanka in hospitalera v eni osebi, starejša ženica Fiorella. Vzamem pač pivo in sladoled namesto sadja.

Doma skuhamo špagete, navrh si privoščimo še kofe z mlekom. Medtem nam otroci zunaj priredijo koncert. Zgleda, da gre za nekak vsakoletni pevski nastop otrok ob nekem lokalnem verskem prazniku. Nekaj odraslih igra na instrumente, cel kup deklic prepeva, starši jih navdušeno spodbujajo. Koncert traja kar celo uro. Starejši domačini pa se ne dajo motiti. Ves ta čas v gostilni dokaj mirno igrajo karte. Med množico se drenjajo trije psi, eden med njimi je velik bel, dva sta manjša, gnečo povečuje še en skuštran maček. Mamice z dojenčki hodijo sem in tja po trgu. Pravi živžav. Žal moramo mi romarji iti spat, ker smo res utrujeni po napornem dnevu.

Ko smo že v postelji, pride na obisk hospitalera Fiorella. Pove, da jutri odpre trgovino šele ob 9. juri in da je zato prišla po denar za spanje in požigosat naše romarske pasoše. Plačamo ji po 10 eur na glavo, ona pa nam „poštempla“ credentiale. In lahko gremo nazaj spat.

11.5.2014 etapa 6 refugio Biforco – La Verna – Chiusa la Verna

11.5.2014 etapa 6

refugio Biforco – La Verna – Chiusa la Verna, 11 km, 4 ure, vreme oblačno in vetrovno

Zjutraj smo malo podaljšali spanje, ker je pred nami kratka etapa, le 4 ure hoje. Pogreli smo si ostanek špagetov od včeraj, skuhali kavico v italijanskem trodelnem lončku (spodaj posoda z vodo, v sredi filter s kavo, na vrhu še prostor, kjer se para kondenzira v kavo).

Odhod ob 08.10 uri. Na zahodu je bilo nebo oblačno in čemerno, za nami prihaja dež. Obuli smo si gamaše, na nahrbtnike navlekli dežne prevleke in si pripravili dežne pelerine. Dobrih 15 minut smo porabili, da smo se od rifugia v Biforcu spustili nazaj v vas Rimbocchi. Tik pred vasjo je odcep poti za La Verno. S ceste smo se spustili po potki v grmovje proti vodi. Pogledam v potok. Širok je vsaj 4 metre, voda je globoka tudi do 30 cm, tu in tam je v vodi kak večji kamen, ki štrli iz vode. A kamnov nikakor ni dovolj, da bi se dalo potok prebresti po suhem. Ni kazalo druge, treba se bo sezuti in bresti mrzlo vodo bos. Sezuli smo čevlje in nogavice, visoko podvihali hlačnice, nato pa srečno prebredli potok in se obuli nazaj. To nam je pobralo kar kake četrt ure.

prečkanje potoka

Takoj za tem se prične res strm vzpon na hrib Poggio Montopoli. Hrib je visok 1022 m, vzpon pa smo pričeli na cca 575 m nadmorske višine. Pogosto smo se ustavljali in zajemali sapo, dvakrat smo tudi odložili nahrbtnike in počivali sede. A vseeno smo bili točno po dveh urah hoje na vrhu. Sledil je lažji del poti, skoraj po ravnem smo prečkali sedlo do asfaltne ceste, ki pripelje iz Rimbocchia proti Chiusi La Verni.

pogled nazaj na Rimbocchi

Prečkali smo cesto in se ponovno pričeli vzpenjati, a tokrat manj strmo. Gozd je bil tukaj drugačen kot v prvem delu poti. Velike skale, obrasle z mahom, mnogo vrtač, zelo razbit svet.

Pot je bila mestoma zelo blatna, komajda prehodna. Od asfaltne ceste je do samostana La Verna slabo uro hoda. Kmalu smo nad seboj zagledali strme skale, visoke vsaj 40 metrov, na njih pa gnezdi samostan.

Po tlakovani potki smo se povzpeli do samostana. Ogledali smo si votlino, v kateri je Frančišek Asiški molil, baziliko, številne kapele in druge prostore samostana.

votlina Frančiška Asiškega

La Verna

Še posebej impresiven je hodnik, v katerem je menda 28 fresk znamenitega Giotta, ki je živel kakih 50 let za Frančiškom.

hodnik s freskami Giotta

V samostanu je kar mrgolelo obiskovalcev, danes je nedelja. Na obisku je bila tudi večja skupina skavtov, katere so vodili mladi frančiškani in jim razlagali o življenju Frančiška tukaj na gori. V baziliko nismo mogli takoj, ker je bila ravno maša. Po koncu maše so nam dovolili vstop tudi v baziliko. Je lepa, a nisem opazil nič posebno zanimivega. Zato sem kmalu odšel nazaj ven, čuvat nahrbtnik in denarnico v njem. Čeprav gre za zelo svet kraj, je previdnost tudi tukaj vseeno mati modrosti.

v baziliki

Po dobri uri ogleda samostana smo se z Armandom in Danico odločili, da smo videli vse, kar je videti treba in smo se napotili navzdol v mesto Chiuso della Verna, ki leži slabe pol ure hoda pod samostanom. Pot navzdol je skoraj v celoti tlakovana in se ji pozna, da jo prehodi mnogo ljudi. Mesto je moderno, ima veliko turističnih objektov, hotelov, restavracij, picerij in barov. Vedno je ogromno vernikov in drugih turistov, ki si želijo ogledati domovanje Frančiška Asiškega, enega največjih svetnikov krščanstva, utemeljitelja redu frančiškanov.

mestece Chiusa La verna

Spanje imamo rezervirano v rifugiu na Ulici Michelangelo štev. 47. Na glavnem trgu povprašamo in prijazni domačin nas takoj napoti v pravi smeri. Vila s številko 47 je že na zunaj videti mogočno. Pozvonimo pri vratih in čez kako minuto nam prihiti odpret nuna. Opraviči se, ker smo morali čakati in pove, da so pravkar pri kosilu. Vpraša nas, če smo mi trije tisti trije romarji, katere čaka Miharu. Ko ji to potrdimo, nas odpelje v naše sobe. Soba je videti zelo lepa, le dve postelji sta v njej, lastna kopalnica in WC. A v sobi je dokaj hladno. Hiša je kamnita, tudi tla so iz kamna. Tukaj imamo zagotovljeno še večerjo in zajtrk. Cena je sicer malo višja kot v drugih refugiih, a glede na nivo postrežbe in kvaliteto hrane je to kar upravičeno. Pri večerji zvemo, da so v tej vili odprli Istituto Suore Riparatrici del Sacro Coure, kar je očitno neka verska dobrodelna organizacija za begunce. V vili prebivajo le tri nune, mati Alessandra in dve mladi Filipinki.

ulica Michelangelo v Chiusi

Za večerjo so nam skuhale pašto s tunino, za glavno jed lep kos zrezka in za sladico doma spečeno pecivo. Za pijačo pa so ponudile le vodo. Zjutraj za zajtrk so nam prinesle velik lonec vroče kave, lonec mleka in piškote – slovite albert kekse. Na servietah so nam sicer pripravile v pogrinjku tudi nože, a zaman smo čakali na maslo in marmelado. Najbrž so to pozabile prinesti na mizo. Opatinja se je prisrčno poslovila od nas in s kretnjami pokazala, da bo molila za nas, da srečno pridemo do Assisija.